Je še kaj bolj idiličnega kot popiti kozarec vrhunskega, z ljubeznijo in neskončno mero potrpežljivosti pridelanega vina na vinski cesti? Štajerska Svečina je z leti postala mednarodna cona, kamor se stekajo ljubitelji žlahtne kapljice z vseh vetrov, če jim le pandemične razmere to dopuščajo. Nekaj pravljičnega je med tistimi vinogradi, kot bi med skrbno zasajenimi in negovanimi trsi ostal del neke lepe starodobne čarovnije, ki migeta v zraku. Neskončni zeleni griči, na katerih v popoldanskem soncu zori grozdje, in ko pride jesen, eden najlepših razgledov dobi zlati žar. Hodiš od hiše do hiše in ne veš, kdaj prestopiš na avstrijsko stran. Tako tesno povezani sta sosedi tukaj. Table, ki vabijo k slovenskim in avstrijskim vinarjem, stojijo na vsakem ovinku, ni tekmovalnosti, le dobronamerna povezanost in zavezanost naravi. A tudi če zastavo mimogrede prezreš, v nekem trenutku veš, da si pri sosedih. Linije postanejo ravnejše, fasade drznejše, table narisane še bolj tenkočutno. Sosedje so brezkompromisno natančni in predani detajlom. In ko že misliš, da dobro poznaš tudi avstrijski del vinske ceste, se pripelješ skoraj do njenega konca, kjer se pred teboj odpre posestvo vinotoča Polz v Grassnitzbergu.
Vino delajo, odkar je potonil Titanik
Povsem jasno je, da to ni običajen kraj, kar nakažejo že avtomobili višjega cenovnega razreda, ki se na tamkajšnjem parkirišču pogosto bleščijo. Prava mala vas je tukaj. Najprej se ustaviš v moderni stekleni vinoteki, v kateri družina Polz hrani svoje najboljše steklenice; atrakcija so tiste trilitrske, ki jih izurjeni natakarji in sommelierji nagibajo kot za stavo. Minilo je že več kot 109 let, kar je pradedek Johann Polz začel v Grassnitzbergu pisati izvirno vinarsko zgodbo. Kjer so nekoč hranili polne steklenice, so danes, med dvema steklenima stenama, dekorativne prazne.
"Učimo se že 109 let, vsak dan, živimo s trto, zdravimi tlemi in od njih"
Bilo je leta 1912, ko je potonil Titanik, Rilke pa je spisal svoje Devinske elegije. Danes tukaj ustvarja že četrta generacija. Od lanske pomladi s kristalno jasno vizijo zgodbo posestva Polz nadaljuje Erich Polz mlajši, pomaga mu brat Christoph, odgovoren za vinsko klet in tisto, kar zori v njej. Pravijo, da v njihovem vinu čutiš spokojnost tega kraja. Bo držalo. Južnoštajerski šarm odzvanja v terroirju vina. Z mislimi pri aktualni trajnosti in naravnosti. Zdrava zemlja, goreča strast. Kot pravi Erich Polz mlajši, jih vodi misel, da nič ni bolj tveganega od tega, da ne tvegaš ničesar.
Ko poskusiš njihov laški rizling, muškat, zweigelt, traminec, beli burgundec in suhe penine, ga razumeš. Na steni vinoteke visi nepričakovana podoba: poročna fotografija švedske princese Madeleine, ki je na svoji poroki, 7. junija 2013, pila vino Magnum Sauvignon Therese Polz. Postregli so ga ob trski, skandinavskih rakih, lisičkah, grahu in rjavem maslu.
Ob vinoteki je restavracija. In tam se začne najbolj odštekana zgodba. Erich Polz mlajši, nekdanji dirigent, ki se je lani spomladi vrnil k vinarskim koreninam, je z Dunaja pripeljal mednarodno, tudi michelinovsko nagrajenega in cenjenega kuharskega mojstra Alexandra Mayerja. Tako je nastala sezonska pop up zgodba Alex pri Erichu. Mayer, znan kot chef, ki nikjer prav dolgo ne ostane, si je pred dvema letoma uresničil sanje in v prvem okrožju Dunaja odprl lokal Mayer & Freunde, v ulici Jasomirgottstrasse.
Funky kuhar sesul pravilo Marije Terezije
Pa se je zgodila pandemija, sanje so treščile ob trda karantenska tla, štajerska vinska cesta pa je bila ravno prav nepredvidljiv izziv, da ga je pritegnil. Kot pravi sam, z "lahkimi, malimi hodi" je želel na krožnike ujeti dušo te regije in dvigniti kulinarično sliko vinske ceste nad tradicionalne narezke. Tako je prekršil pravilo iz časov Marije Terezije, da se na vinski cesti topla hrana in kava ne strežeta. Meni je tradicionalen in "funky" hkrati, svoje stvaritve chef pogosto postreže kar v irharicah in s klobukom nadvojvode Janeza. Pomaga mu njegova Nathalie Le Reun, rojena Bretanka. Pravi, da je v njeni domovini okusil najboljše morske sadeže.
Cenovno dostopne in sila instagramabilne so domislice, kot so štajerski kimči, cmoki z ocvirki mangalice, štajerski ceviche. Veliko vrhunskega bučnega olja, zelenjave, ki je dozorela na soncu, in mesa zdravih živali s pašnikov. Sestavine so sezonske, lokalne, kakšna prihaja tudi iz Slovenije. Krožniki niso zelo zapleteni, saj Mayer stavi na preprosto učinkovitost in misel: od enostavnega le najboljše. Nekoč je dejal, da si raje odreže prste, kot bi delal z manj kakovostnimi sestavinami. "In tudi če mi kdo reče, da gostje razlike ne bodo okusili, jaz jo okusim," pravi. Kuhanje s krompirjem in svinjino ga zabava prav toliko kot kuhanje z ribami in kaviarjem, odvisno od proračuna. "Ne glede na to, kje že kuhaš, znati moraš računati. Če imaš denarja dovolj za volkswagen, potem ne moreš voziti ferrarija," je ena njegovih tipičnih izjav.
Slovenskih gostov so zelo veseli in ponovno povejo, da jih je kak sladokusec že odkril, zares veliko odkritje pa pri slovenskih gostih še niso, četudi imajo v svojih vrstah nekaj sodelavcev z naše strani vinogradov. Zgodba Alex pri Erichu se je izkazala za izjemno uspešno, kako dolgo pa se bo nepredvidljivega chefa držala ta poletno-jesenska štajerska "buschenschank" avantura, je težko napovedati. Zagotovo pa teh dilem nima Erich Polz, ki je v intervjuju, še v svojih dirigentskih časih, povedal, da ga vinarstvo vedno bolj vleče. Pravi, da je ob odgovorni nalogi nadaljevanja družinske tradicije počaščen in da stavi na kombinacijo spoštovanja tradicije, ustvarjalnih možnosti in gledanja v prihodnost. "Učimo se že 109 let, vsak dan. Živimo s trto, zdravimi tlemi in od njih. Pogosto stopimo na teren, na katerega ni še nihče," pravi mlajši Polz.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
