Slovenski nacionalizem je avtoimunska bolezen

Zadeva je resna, ampak za začetek se bo prilegel stari vic. Na cesti se srečata znanca, eden od njiju ima na čelu obliž. "Kaj pa se ti je zgodilo," ga vpraša drugi. "Ah, nič takega," odvrne prvi, "črka neonske reklame mi je padla na glavo." "No, potem si jo pa še dobro odnesel," se začudi drugi. "Ja," pravi prvi, "srečo sem imel, da je bil ravno mehki ć."

Kripto Neslovenec

Zabava ob razkritju, da je Bernard Brščič v bistvu poslovenjeni Brščić in da je njegovemu očetu - kaj takega, kajneda! - ime Anđelo -, je na prvo žogo sicer videti razumljiva. Gre za privoščljivost, češ, poglejte ga, toliko neprijaznega, morda celo sovražnega ima povedati proti migrantom in pripadnikom drugih ras in nekaterih narodov, ki da ogrožajo Evropo in Slovenijo, sam pa je tudi Neslovenec! In to tak kripto, ki si je celo omislil slovensko neonsko črko, da bi zabrisal genetske sledove!
V resnici pa je to zelo žalostno. Pa ne samo zato, ker je ta navidez dobrodušna, vica vredna škodoželjnost voda na mlin Brščiču samemu in njegovim zagovornikom. Moralna avtodiskreditacija in samodekredibilizacija njegovih nasprotnikov jim namreč daje krila in jih utrjuje v prepričanju, da imajo prav, ko trdijo, da je treba degenerirano levičarsko zalego postreliti z vsem razpoložljivim arzenalom frač, ki jih varda desnice skriva po drvarnicah.

Opankarji

Ampak ne. Naprej metati celo Brščiču, da ni Slovenec, je dokaz, da je nacionalna pripadnost splošno razširjeno, ponarodelo, transideološko merilo takšne ali drugačne ustreznosti. Karkoli že gre narobe, karkoli že hočemo nekomu očitati, vedno je neslovenstvo kriterij in obenem tudi argument.
Polpretekla zgodovina Slovenije je zgodovina kulturnega boja med avtohtonim in neavtohtonim slovenstvom. In tega je vedno več. Iz leta v leto in iz dneva v dan. Če recimo ne marate Jankovića, lahko to argumentirate z njegovim neslovenskim poreklom in denuncirate njegove volivce kot čefurske trenirkarje. Ali obratno: če ga podpirate, mu lahko štejete v plus tudi prav ta njegov krvni multi-kulti. Če imate kaj povedati proti RTV Slovenija, lahko rečete, da je Jelena Aščić "neintegrirana migrantka". Če imate kaj povedati še proti drugim medijem, lahko to stanje opišete z oznako "opankarski žurnalizem", ker recimo Marko Radmilovič, Seku Condé, Anuška Delić in Gordana Stojiljković kao nosijo to obuvalo. Če imate kaj povedati proti Svetlani Slapšak, lahko rečete, da je "nosilka nenavadne nacionalne shizofrenije" in "polslovenstva ali celo protislovenstva".

Pisma bralcev

Ta nacionalizem je v latentni obliki prisoten že dolgo. V starih časih pred internetom, ko so bila pisma bralcev edini pljuvalnik proti mainstreamu, me je vsak debil, ki je imel proti meni kaj povedati, prekrstil v Crnkovića z mehkim ć. To je bilo po današnjih kriterijih še kar vljudno, ampak že takrat si niso mogli kaj, da ne bi na to temo špikali. Danes pa je tega vedno več. Bistveno več. Vedno več ljudi vedno bolj brezsramno zmerja vedno več ljudi. In to ne samo vedno bolj vulgarno, temveč tudi vedno pogosteje prav na podlagi nacionalnega porekla. "Čefur" in "Balkanec" sta postali ponarodeli psovki primitivcev, ki se nekontrolirano razmnožujejo na twitterju - ne glede na to, kaj je tarča zmerjanja pravzaprav zagrešila. Fanatiki se zgražajo celo nad tem, da v Ljubljani pečejo čevapčiče in da na ulicah in trgih včasih nekateri glasbeniki godejo v neparnih ritmih. Obstajajo celo norci, ki si nam upajo v ksiht lagati, da na ulici sploh ne slišiš več slovenščine!

Razočaranje

Slovenski nacionalizem je od nekoč latentne faze eskaliral in še eskalira. Prišlo je tako daleč, da zdaj kot bumerang leti nazaj na tiste, ki so si prej jemali ekskluzivno pravico do uporabe nacionalne pripadnosti kot argumenta. Afera Brščič je poleg debate o fašizmu nepričakovano razkrila, da je nacionalizem v Sloveniji veliko bolj razširjen, kot smo si do zdaj mislili in kot bi si sploh upali pomisliti. Razočaranje je še tem večje in hujše, ker nad desničarjevim neslovenskim poreklom zabavljajo tradicionalni zagovorniki mednacionalne strpnosti in nepomembnosti pripadnosti določenemu narodu. Skrbi me, kam to pelje.