Slovenski turizem: Čakajoč na volarića

V času poletne turistične sezone se vsak dan v slovenskih medijih zvrsti vsaj ena novica s hrvaške obale. Bodisi o zgražanjih nad previsokimi cenami za njihov nivo storitev in gostoljubje bodisi o pretepenih tujih turistih, ki so prekrižali pot nestrpnim domačinom, ki jih sicer premier Andrej Plenković brani, da niso produkt vse bolj zadušljivega nacionalističnega ozračja v državi. Hit letošnjega poletja na slovanski strani Adriatika so bili tudi šoferji, v glavnem slovenski, ki so kot po tekočem traku parkirali svoje jeklene konjičke tam, kjer ni nobene gneče - direkt v morje. Hrvaške pristojne službe so jih iz morja dvigovale tako potrpežljivo in vljudno kot slovenski gorski reševalci rešujejo precenjujoče se in izgubljene turiste v naših vse bolj natrpanih gorah.
Sveža turistična infotainment novica, ravno na dan, ko nastaja ta napis, gre o tem, da je hrvaški podjetnik Ivan Volarić našel tržno nišo, denar pa dela dobesedno iz lufta, saj v plastenke s pokrovom, ki je obenem maska, polni zrak z Malega Lošinja za inhaliranje. Lošinjski ustekleničeni "100-odstotno čisti zrak", poimenovan airbreath, je bojda velik hit v Aziji. Dvomim, da bi lahko postal hit v Sloveniji, saj je Lošinj preblizu. Pa tudi racionalni slovenski turisti, ki po večini obračajo skoraj vsako kuno na vsako leto dražji hrvaški obali, niso del te tržne niše, ki jo z luftom fila iznajdljivi Hrvat. No, bolj kot tržno nišo je pravzaprav našel luknje v glavah iz leta v leto večje globalne črede turistov.
No, roko na srce, tudi Slovenci iz leta v leto lepše živimo od turizma, pravi statistika, ki vsako leto beleži rast števila turistov in rast števila prenočitev. Še posebej lepo živi Ljubljana, bolje rečeno, tisti, ki servisirajo turistične potrebe. Hotelirji in gostinci v prvi vrsti, po malem pa še vsi tisti, ki od jutra do večera ter ponoči servisirajo tiste potrebe turistov, ki niso vezane samo na spanje in hranjenje turistov. Še lepše pa živijo individualni turistični profiterji, ki imajo kakšno stanovanje ali stanovanjce, da ne rečem kar luknjo, v centru ali blizu njega ali pa so iz njega odselili svojo babico, da ga lahko oddajajo prek spletne platforme Airbnb, prijavljenega ali ne. Luknje, v katere podjetni Ljubljančani filajo turiste, znajo biti tako zanikrne, da si niti ene zvezdice ne zaslužijo.
Slovenska uradna politika sanja o petzvezdičnem turizmu, realnost pa je (tudi) taka, da nam globalni trg v #IfeelSlovenia raj na zemlji pošilja horde dvozvezdičnih turistov, tako v Ljubljano kot na primer na Bled. A da ne bo pomote, da imam kakršnekoli odbijajoče predsodke do njih - ob zaključku blejskega strateškega foruma pred dnevi sem, zdaj ko se je turistična sezona tam umirila, opazoval budžet turiste, o katerih ne bi mogel reči, da nimajo manir na nivoju petzvezdičnih, saj so nebeški sončni zahod nad jezerom opazovali enako mirno in ganjeno kot standardno ostarela klientela, ki naj bi imela rezervirano ali predplačano mesto ob obali za slovenski turizem svetega jezera.
Uradna slovenska politika tudi trdi, da v Sloveniji (še) ni množičnega turizma. Določitev, kdaj turizem na neki lokaciji postane množičen, je stvar prilagodljive statistike, ki na primer šteje turiste na kvadratni kilometer. Sam se bolj zanašam na druge kvantitativne kazalnike. Tisti, ki najmanj laže, je rast cene vrčka piva ob Ljubljanici. Ali pa pice, če vam hmeljni napitek ni ljub. Zame je še bolj zgovoren ljubljanski big mac index. Nadvse okusni nemesni burger, zaradi katerega bi brez težav opustil meso, je pred dvema letoma stal 7,5 evra, lani 8,5 evra, letos pa že jebenih 10,9 evra. Cen nam ne dviguje inflacija, ampak turisti.
Center Ljubljane, s katerim sem v vsakodnevnem stiku v vseh delih dneva, se je turistom v zadnjih letih prilagodil precej bolje kot domačinom in njihovim potrebam. Poleg restavracij in barov se je v zadnjih nekaj letih najbolj namnožilo število prodajaln spominkov. Prodajalne spominkov so popolnoma mrtvi prostori za domačine, saj v njih zase ne morejo najti nič uporabnega za vsakdanje življenje; gosto so posejane po centru Ljubljane, nekaj med njimi pa je takšnih, da jih lahko imenujemo kar spominkarski supermarket.
In nedolgo nazaj, ko sem se kot turist šetal v strogem centru Ljubljane, ki se avgusta prelevi v turistični rezervat, v katerem domačin ne more več živeti kot domačin, me je pred eno od prodajaln spominkov prešinilo nekaj naivno, rahlo pobalinsko turistično uporniškega. Navihano hčerko, ravno dovolj zvedavo, a premlado, da bi skužila štos, sem poslal prodajalko vprašat, ali imajo ustekleničen zrak iz Postojnske jame. Odgovor seveda poznate. Ampak, hej, turistično povpraševanje in s tem tržna niša obstajata, čakamo le še na podjetnega slovenskega volarića.