(INTERVJU) Vojko Flis: Tega stolčka si nisem nikoli pretirano želel in še vedno mislim, da je to ena večjih napak v mojem življenju

Ob začetku mandata ste dejali: "Hišo sem dobil v zelo slabem stanju, čarobne palčke ni, čez noč se ne bo nič rešilo." Kako bi sami ocenili svoj mandat?

"Moj mandat naj ocenijo drugi. Skoraj polovico mandata je zaznamovala pandemija virusa SARS CoV-2 in dogajanje, ki si ga, prvič, nismo sami izbrali in, drugič, ki je pretreslo skoraj celotno zemeljsko oblo. Tak dogodek sreča zdravnik kvečjemu enkrat ali pa tudi ne. Sicer smo v tem obdobju sanirali ustanovo, tudi če pustim leto 2020 pri miru, saj nekateri trdijo, da smo si finančno opomogli na račun covida. A že leta 2019 smo bili v črnih številkah, kar samo po sebi niti ni pomembno, pomembno je, da to ni na račun tega, da bi kaj osiromašili. Tehnološko smo se povsem prenovili, obnovili smo aparature in zagnali investicijski ciklus na številnih področjih. Ta zaradi epidemije sicer ne teče tako hitro, kot bi si želeli, poleg tega je deloma odvisen tudi od zelo zoprne slovenske zakonodaje."

Kako vam je torej uspelo sanirati ustanovo? Deloma je verjetno pomagal interventni zakon, s katerim so bolnišnice dobile finančno injekcijo, od tega UKC Maribor 5,5 milijona.

"Ampak v primerjavi s sto milijoni na drugi stani to ni prav velika količina denarja. Ker edina ustanova, s katero se lahko primerjamo, je UKC Ljubljana. Slovenija ima dva univerzitetna klinična centra in naš pokriva celotno severovzhodno Slovenijo. So približno 2,2-krat večji od nas, in če primerjamo, so dobili neprimerno več. Tako se nismo sanirali zaradi tega, ampak smo sorazmerno dobro poslovali in treba se je zahvaliti zaposlenim, da smo pri programih, ki so plačani po realizaciji, to presegali in zato prišli v črne številke. Tako bi bilo tudi v letu 2020 - če ne bi bilo pandemije, bi leto zanesljivo končali s pozitivnim rezultatom, zanesljivo bi končali tudi selitev pljučnega oddelka, kar se prej v 20 letih ni zgodilo."

Poleg selitve pljučnega oddelka je še več projektov, ki ste jih nastavili in se bodo realizirali. Nova infekcijska klinika, negovalna bolnišnica ...

"... potem potrebuje severovzhodna regija še povsem novo patologijo. Čeprav je ljudem neprijetno govoriti o tem, se je v času pandemije izkazalo, da nimamo ustreznih prostorov, saj je bila patologija žal ves čas neki pastorek te ustanove. A potrebujemo novo stavbo patologije in tudi novo kuhinjo, ki je izjemno pomemben del epidemiološke verige, ker je lahko kotišče kakršnih koli okužb, ki so lahko v hrani, kar je še toliko bolj pomembno v bolnišnici."

Ampak to bodo projekti, ki ste jih vi pripravili, nekdo drug pa se bo slikal ob rezanju traku. Vam bo težko to gledati?

"Ne, nikoli se nisem rad slikal in rezal trakov in tudi nikoli nisem s to filozofijo vodil ustanove. Zelo pomembno mi je bilo, da skušamo tej državi dopovedati, da imamo dva univerzitetna klinična centra, kar se mi zdi, da vedno vsem ni ravno po volji. Tako kot vsem ni bila po volji ustanovitev druge medicinske fakultete v državi, kjer sem bil med trojico, ki jo je ustanovila. Vem, kakšne težave smo imeli takrat, pa se je izkazalo, da bi brez te medicinske fakultete in fakultete za zdravstvene vede v Mariboru to pandemijo zelo težko obvladovali. Sploh z ozirom na to, da ljudi v zdravstvu tako ali tako primanjkuje, in ob ogromnih izpadih zaradi okužb zaposlenih. Tudi takrat nismo začeli z rezanjem trakov, ampak je bila filozofija čisto drugačna, prepričani smo bili, da tako velika ustanova, kot je bila takratna Splošna bolnišnica Maribor, potrebuje medicinsko fakulteto zato, da se lahko razvije v klinični center, in v tega se je razvila. Na to smo lahko v mestu resnično ponosni; če pogledamo z razdalje, je bila zadnja pomembna stavba, zgrajena v mestu, prav stavba medicinske fakultete."

V epidemiji se je izkazala pomoč študentov za izredno dragoceno, a brez težav tudi tukaj ni šlo.

"Že v začetku leta 2019, ko še nismo vedeli, da se bo epidemija iz Wuhana razširila v pandemijo, sem sedel pred novinarji in povedal, da zagovarjam to, da študenti delajo v ustanovi. Takrat so me ekstremno napadli vsi, tudi sindikat. To se mi je zdelo pomembno zato, ker boljše šole za študente medicine ali študente fakultete za zdravstvene vede kot to, da delajo v zdravstveni ustanovi, ni. Tudi ko smo ustanavljali fakulteto, razumljivo, nismo mogli prenesti izkušenj iz anglosaških fakultet neposredno v naš prostor. V Bostonu, v eni najbolj uglednih bolnišnic, veliko resničnega zdravniškega dela opravijo študenti medicine višjih letnikov. Zato so potem izredno dobro pripravljeni na svoje delo, ko pričnejo opravljati poklic. Ta model smo skušali vsaj deloma prenesti v Slovenijo, pa so nam postavljali velike zakonske ovire, tako da smo januarja 2019 to kljub vsemu dosegli. Seveda ne vedoč, da bodo kmalu študenti obeh fakultet izjemno dragoceni v času epidemije. Ker imajo ogromno energije, ker vidijo svoj poklic drugače kot tisti, ki že leta in leta delajo v njem, in ker imajo ogromno entuziazma. In če je epidemija prinesla kaj dobrega, je to dejstvo, da se sedaj nihče več ne upira t. i. študentskemu delu."

Po drugi strani pa smo še kar priča zakonskemu zatiranju mladih zdravnikov. Sploh na primarnem nivoju, kjer po specializaciji še pet let ne bodo smeli imeti svoje ambulante.

"Na to težko kakorkoli vplivam. V Sloveniji zdravnik, ki konča medicinsko fakulteto in ima strokovni izpit, zelo težko samostojno dela, ker od zbornice ne dobi licence. V času, ko sem sam končal medicinsko fakulteto, si naredil strokovni izpit in si lahko pričel samostojno delati kot splošni zdravnik. Takrat še ni bilo specializacije iz družinske medicine, kasneje, po osamosvojitvi, ko se je na novo ustanovila zdravniška zbornica, pa so vztrajali, da mora vsak imeti licenco in specializacijo. To je eden izmed razlogov, zakaj nam na t. i. primarnem nivoju primanjkuje zdravnikov. Katastrofa, da neki mlad človek, ki pride z ogromno energije, z željo, da bi delal v tem poklicu, pač ne more delati, ker mora opraviti specializacijo, ki traja v povprečju šest let. Kar dejansko pomeni, da dvanajst let tega človeka nimaš."

Prav kadrovska stiska je močno zaznamovala epidemijo. Najhujše je bilo novembra, decembra lani. Kako blizu zloma je bil takrat zdravstveni sistem?

"Tukaj je moj pogled znova nekoliko drugačen. Če opravljaš zdravniški poklic, ga moraš opravljati v kakršnih koli razmerah. Po drugi strani je v mestu kar nekaj bistrih zdravnikov. V UKC Maribor je t. i. krizni štab deloval od 1. februarja lani, kar pomeni, da smo se, ko gre za vrhunsko varovalno opremo, zelo dobro pripravili. Že takrat smo vedeli, da problem najbrž ne bo v opremi, ampak v ljudeh, ali znajo z njo delati. Našteti moram nekaj imen. Treba je bilo izračunati, koliko kisika bomo porabili, če bomo povečali število intenzivnih postelj. Vedeti moramo, da je imel UKC Maribor pred epidemijo 20 postelj za intenzivno terapijo, nato smo pa morali organizirati 50 dodatnih postelj, kar je izjemen logistični zalogaj, če vemo, da mora ob teh dodatnih posteljah delati tudi ustrezno osebje. In je dr. Boštjan Lanišnik, ki je sicer otorinolaringolog, izračunal, kolikšno pretočnost kisika bomo natančno potrebovali na eno posteljo. Tako smo naredili dodatno kisikovo postajo. Ta nam je pomagala vzdrževati medicinsko oskrbo na zelo visoki ravni, sicer bi se znašli v podobnem položaju, kot ga sedaj opazujemo v Indiji. Kisik je pri tej bolezenski sliki zelo pomemben. To je le kamenček v mozaiku, ki kaže, na kaj vse smo morali misliti. Potem smo imeli dr. Gregorja Prosena na urgenci, ki je imenitno opravil svoje delo, enako dr. Alenka Strdin Košir na covid intenzivnem oddelku. Skratka kup zagnanih, bistrih ljudi in s skupnimi močmi smo videli kar nekaj potez vnaprej, se nanje pripravili in nismo imeli občutka, da se nam bo sistem zlomil. Prej je obstajala bojazen, da bodo zaposleni pregoreli. Ljudje so pregorevali, ker jih preprosto ni dovolj po posameznih specialnostih. A hitro so se vključili mladi in se zelo hitro naučili delati.

S tega zornega kota je težko govoriti o zlomu, zdravnik mora pomagati, ne glede na to, kaj se dogaja. Kaj, če bi imeli kakšno drugo naravno katastrofo, železniško nesrečo z veliko umrlimi? Je pa problem, na katerega smo ves čas opozarjali - da so druge bolezenske slike zaradi tega ostale nekoliko ob strani, ker imamo v Sloveniji omejeno število zdravstvenega osebja.

Imeli smo tektonske premike v ustanovi, in če premakneš osebje na zdravljenje covid bolnikov, ga zmanjka drugje. In to ni samo problem v Sloveniji. Zdravniki iz cele Evrope smo napisali akademsko pismo, ki je bilo objavljeno v reviji Lancet, v njem pa smo opisali to težavo. Podobno težavo so imeli v Nemčiji, ki ima največje število intenzivnih postelj na prebivalca v Evropi. Ta del je skrb vzbujajoč in bo eden od velikih problemov izhodne strategije."

Na splošno je bila kadrovska stiska eden večjih izzivov, ki ste jih napovedovali v začetku mandata. Je sedaj stanje kaj boljše?

"Ne. Stanje ni nič boljše kot v začetku mojega mandata, spremenil pa se je pogled na študente, in zato sem zelo vesel. Študenti obeh fakultet so se izjemno dobro vključili v delo v ustanovi in nadomestili del, ki nam vedno manjka."

Kako se bo reševal ta problem?

"Če pogledamo tri ustanove, ki naj bi ostale covid ustanove - UKC Ljubljana, UKC Maribor in Golnik -, bo delo še vedno oteženo, ker dokler imamo bolnike z okužbo v sami ustanovi, delo pač ne teče tako, kot bi teklo sicer."

Rešitev je montažna bolnišnica.

"Ni edina. Montažna bolnišnica je problematična z več vidikov, zdaj predvsem zakonskih. Zato bi najbrž bila boljša rešitev nadgradnja onkološke stavbe s posebnim dvigalom. Tako bi se del onkologije, dokler se ne zgradi nova infekcijska stavba, uporabljal tudi za covid bolnike. Sploh z ozirom na to, da onkološka stavba nikoli ni bila dograjena do višine, kot je bila načrtovana.

Dobili smo namreč dopis z ministrstva za okolje in prostor, da bo stavba ne glede na to, kdaj bi bila zgrajena, nelegalna. A po tej poti smo se podali zato, ker je bilo obljubljeno, da bo spremenjen tudi gradbeni zakon. Ta ni bil sprejet, epidemija pa bo enkrat preklicana in v tistem trenutku bo stavba nelegalna. Tako je potem zakonsko čistejša rešitev nadgradnja onkologije, ki bi tako ali tako morala biti dograjena. Takih nedograjenih projektov imamo v tej bolnišnici žal kar nekaj. Tudi urgenca bi morala biti zgrajena še dve nadstropji višje, pa nikoli ni bila."

Kaj se bo zgodilo z denarjem, ki je bil zagotovljen za montažno bolnišnico?

"Po dogovarjanju z ministrstvom za zdravje bi bilo možno ta denar preusmeriti v nadgradnjo onkologije. Sedaj smo ravno v pogovorih o tem."

Za vračanje na običajni tempo operacij in drugih programov se mora sprostiti intenzivna terapija v kirurški stolpnici. Kdaj jo boste lahko sprostili?

"Nadgradnja onkologije naj bi bila v šestih do devetih mesecih, ampak to naj ne bi vplivalo na preostale programe. Če govorimo o večjem deležu programov - tukaj ljudje razumejo v glavnem operacije kolka, hrbtenice in druge -, jih je najbolj zaviralo dejstvo, da je enota za intenzivo v živčnem središču kirurgije namenjena covid bolnikom. Intenzivo lahko sprostimo v trenutku, ko bo tam manj kot dvanajst bolnikov. Sedaj jih je 19, seveda pa ti bolniki tam ležijo zelo dolgo."

Večkrat se je zgodilo, da je država obljubljala financiranje, pa potem obljube ni držala, podobno je bilo pri klimatizaciji, selitvi pljučnega oddelka.

"Odločili smo se, da bomo hišo v celoti klimatizirali ne glede na to, ali nam bo država to sofinancirala ali ne, in da bomo tudi pljučni oddelek preselili sami. Zato ker so bile razmere za delo in bolnike na Pohorju nesprejemljive. Zavrteti smo morali vrtiljak - oddelek za kožne bolezni smo morali preseliti v drugo stavbo, kjer smo morali oddelek prav tako najprej prenoviti in pripraviti ..."

Verjetno je treba večkrat v teh dogovorih misliti dva koraka vnaprej, sploh ker se je med vašim mandatom zamenjalo sedem sogovornikov na stolčku ministra.

"In vsakič so se zamenjale tudi ekipe, kar nam je precej oteževalo delo. Po drugi strani so zelo nenavadno interpretirali mojo izjavo, da državi pretirano ne zaupamo, in ji tudi pretirano nismo zaupali, ko smo se morali pripravljati na pandemijo. Zato se nanjo nismo zanašali niti pri selitvi pljučnega oddelka. Dermatološki oddelek je pripravljen na selitev, izbran je izvajalec za prenovo sedanjega dermatološkega oddelka v pljučni oddelek, upamo pa, da bo država financirala obnovo pljučnega oddelka v negovalno bolnišnico. Sedaj v pandemiji se je namreč izkazalo, da v Sloveniji ne le, da za to nismo skrbeli, ampak smo na to tudi povsem pozabili. V Sloveniji nimamo negovalne bolnišnice, razen v Sežani."

Nimate konstantnega sogovornika, se pa morate pogovarjati s svetom zavoda.

"Mislim, da je svet zavoda zelo dobro nadziral naše delo, in mislim, da so ga dobro nadzirali tudi različni inšpektorji in da so lahko videli zgolj to, da smo zelo dobro delali. A še enkrat - ni pomemben le finančni del, saj lahko posluješ pozitivno, če kaj osiromašiš, ampak je pomembno predvsem to, da smo se tehnološko praktično povsem posodobili, dobili smo denimo povsem nov laboratorij, zamenjali smo skorajda vse ultrazvoke, dobili smo dva nova CT-ja, obnovili bomo napravo za magnetno resonanco. Poslovali smo dobro, posodobili ustanovo in zagnali investicijski ciklus. Ta sinteza se mi zdi izjemno pomembna."

Svet zavoda vas je v začetku močno podprl, dobili ste sedem glasov od devetih, nato pa se je zdelo, kot da so vam na poti pri izvajanju projektov.

"Vsak ima svoje poglede na to, kako je treba voditi ustanovo, in če mi je bilo zaupano, da jo vodim, potem sem jo želel voditi tako, kot sem videl njen razvoj, in sem želel tudi sam za to odgovarjati. Nesprejemljivo se mi zdi, da mi bo nekdo narekoval, kaj moram početi, odgovarjal pa bi za to jaz. Ampak ne glede na pogosto turbulenten odnos s svetom zavoda so tukaj rezultati, ki kažejo nekaj povsem drugega."

Za direktorja je čedalje manj kandidatov. Ko ste bili izbrani vi, so bili trije, sedaj je le eden.

"Za tiste, ki gledajo od zunaj na ta stolček ali na belo haljo, je to nekaj čisto drugega, kot če nanj sedeš ali haljo oblečeš. Če želiš v tej državi dobro delati to delo, je izjemno stresno. Tako da to ni nekaj, česar bi si človek pretirano želel. Ko ste me intervjuvali takoj v začetku mandata, sem povedal, da si tega nisem nikoli pretirano želel in da je to ena večjih napak v mojem življenju. In to mislim še vedno."

Ampak žal vam ni.

"Ne. A imaš zamisli, veš, kam je treba usmeriti ladjo, pa je vedno iz takšnih ali drugačnih razlogov ne moreš, ker je ladja sidrana na različnih straneh. In to je stresno."

Eno teh sider je hiperbirokratizacija, na katero redno opozarjate. V času epidemije recimo upokojene medicinske sestre niso mogle pomagati, ker niso imele licenc.

"Imeli smo kup dobrih zamisli, ki bi v vsaki normalni državi šle gladko skozi. V Bergamu so brez večjih težav prišli pomagat upokojeni zdravniki in medicinske sestre. Ko se država znajde v takšni stiski, je nerazumljivo, da se moraš boriti še z ovirami, ki niso le birokratske, ampak tudi prizadenejo ljudi. Želeli so pomagati celo pro bono, pa država zanje ni imela posluha. V Mariboru smo pred leti začeli simpozije Medicina in pravo. Na enem smo se pogovarjali o zakonu o nalezljivih bolezni, ki sem ga že takrat skritiziral - več let pred to epidemijo. Ti zakonski temelji niso dobro zastavljeni."

Podobno je bilo z ventilatorji. Državni so bili slabi, morali ste kupiti nove, potem so se preštevali zneski.

"Ta zgodba je posebno nenavadna. Po prvem valu, maja, smo bolnišnice čakale, kako bo z opremo. Najprej smo dobili dovoljenje, da si opremo za drugi val kupujemo sami. Potem smo junija dobili dopis ministrstva, da je ne smemo več kupovati in da jo bo nabavila država. Kar pomeni, da se do oktobra, ko je bila znova razglašena epidemija, nismo mogli pripraviti, kot smo si želeli. Ko je bila spet razglašena epidemija, smo zato na lastne stroške kupili ventilatorje, in to delujoče, takšne, s katerimi smo lahko bolnikom pomagali."

Kje so zdaj ti siriusi in bellaviste?

"Vrnili smo jih blagovnim rezervam. Siriusi so se precej kvarili. Bellaviste pa že od začetka od javne agencije za promet z zdravili niso dobile zelene luči. Ko se je začel drugi val, smo bili v precejšnji stiski, ker sami nismo smeli nabavljati opreme. Potem smo naredili takoj vse, kar smo morali. Res pa ostaja problem, ki vse izjemno pesti, to so vsi drugi bolniki. Ker ni samo covid."

In že prihaja četrti val?

"To je težko napovedovati. Je pa Evropska unija doživela velik poraz. Začelo se je s tem, da Italijanom v Bergamu ni pomagal nihče, šele na koncu so nekaj bolnikov premeščali v Nemčijo. Končalo pa se je z nesprejemljivimi igrami okoli cepljenja. Cepljenje je eden največjih izumov medicine! Toda pri virusih se pojavi težava, da če ne precepiš dovolj ljudi v eni sapi, virus pri večini populacije še kar kroži in hitro mutira. Potem tudi tisti, ki so cepljeni, niso več varni.

Katastrofa je torej, da regija, ki se ima na planetu za najbolj razvito in ki ima na razpolago dovolj pameti in tehnologije, ni bila sposobna izdelati niti dovolj zaščitnih mask (kar ni nobena velika umetnost) niti učinkovitega cepiva, ki bi ga proizvajali v Evropi. In zdaj je tisti ugodni trenutek zamujen, cepljenih je premalo ljudi, virus kroži v preveliki populaciji in ima možnost mutiranja, ti mutanti pa lahko okužijo že cepljene ljudi. In tega ne znamo napovedati, zato vam težko odgovorim, ali bo četrti val ali ne. Če bo, bo z mutiranim virusom. Ni pa vse tako črno, kot se zdi. In to zaradi cepiv mRNA, ki jih je mogoče zelo preprosto prilagajati novim izpeljankam virusa. Sedaj ko se je tehnologija nekoliko ustalila, lahko pričakujemo dovolj hitro prilagajanje cepiv, do jeseni pa bo tudi dovolj kapacitet, da cepiva ne bo več primanjkovalo."

Ko še ni bilo dovolj cepiva, je bila težava cepljenje preko vrste. Sedaj pa se zdi, da ni dovolj kandidatov za cepljenje.

"Strategija je bila napisana zelo nenavadno. Pisalo je, da se lahko cepijo vsi delavci in sodelavci, ki morajo po takšni ali drugačni dolžnosti hoditi v ustanovo. Vmes so nam očitali, ker smo cepili nekaj varnostnikov, ki so bili v neposrednem stiku s covid bolniki. Pa policaje na forenzični psihiatriji. Bil je še kaos z informacijsko tehnologijo, prijavami, dobavami ... In nesrečno komuniciranje glede stranskih učinkov vektorskih cepiv. Proticepilska gibanja so zelo močna, in če komunikacija glede tega ni najbolj posrečena, se začnejo porajati dvomi pri mnogih. Srečni in zadovoljni bi morali biti za vsakega, ki je cepljen, glede na to, kakšen odpor je bil."

Vendar je najbolj pomembno, da se najprej zaščitijo rizične skupine.

"Že, ampak takrat je bil problem pomanjkanje cepiva. Če bi želeli biološko pot tega virusa učinkovito prekiniti, bi morali v eni sapi cepiti zelo veliko prebivalcev. Dober zgled tega je Izrael."

Epidemiologov je strah jeseni. Kako je UKC Maribor zdaj pripravljen?

"Od februarja lani smo se morali že večkrat reorganizirati. Pripravljeni smo in se znamo obrniti. Druga zgodba je, kako se bo virus biološko obnašal. Ampak cepiva bodo nedvomno spremenila pot epidemije, vsega zato ne vidim tako črno."

Očitno bo treba z virusom živeti. Bo UKC ob covidu lahko normalno funkcioniral? Lani ste izpolnili 80 odstotkov programa.

"Ob katerikoli kužni bolezni ustanova ne deluje tako, kot bi lahko. Smo pripravljeni, ampak če bo v ustanovi veliko število kužnih, se bo vedno poznalo. Najbolj so bile prizadete ortopedija, ginekologija in elektivne operacije, kot je dimeljska kila ali žolčni kamni, medtem ko sta tumorska kirurgija in urgenca tekli nemoteno naprej. Najbrž bomo v podobnem obsegu program izpolnili letos, če bo delež okuženih ostal nizek."

Koliko je vas ta epidemija v resnici presenetila? Decembra 2019 smo vas intervjuvali in ste na vprašanje o največji globalni grožnji zdravju odgovorili, da se najbolj bojite virusa iz Azije, ki ga ne poznamo in proti kateremu nimamo orožja. Tega odgovora žal takrat nismo vključili v intervju, a čez en mesec bi bil vizionarski.

"Res me ni presenetila. Tudi januarja 2020 mi niso verjeli, ko sem govoril o asimptomatskih klicenoscih, kot da je to nekaj, kar je prišlo z Marsa. A iz zgodovine medicine to poznamo. Spremljal sem literaturo, četudi to ni moje neposredno področje. Da ne bo nesporazuma - še zdaleč nisem bil edini, pred desetimi leti so bile napisane knjige, ki so napovedovale pandemijo velikih razsežnosti, virusa, ki ga ne bomo poznali in zoper katerega ne bo ne cepiva ne zdravila. Decembra 2019 pa me je streslo, ko sem slišal, da bodo Kitajci v dveh tednih zgradili bolnišnico za 4000 ljudi. Na Kitajskem sem večkrat operiral in predaval, poznam njihov zdravstveni sistem. Ko sem videl to napoved, so se mi prižgali vsi alarmi. Vedel sem, da se dogaja nekaj ekstremno nevarnega. Četudi so zaprli skoraj ves pretok informacij, je to zadoščalo in me je izjemno zaskrbelo. In ta asimptomatski klicenosec je zelo nevarna plat tega virusa. Nekdo nosi virus naokoli, sam pa ne kaže znakov bolezni. Na Bavarskem so potrebovali dolgo, da so ugotovili, kako je prva okužba prišla k njim - šlo je za znanstvenico iz Šanghaja, ki je pri njih predavala in je zbolela šele po dveh tednih po vrnitvi domov, vmes pa so začeli zbolevati tudi v Nemčiji. Podobno je bilo pri prvem vdoru okužbe v UKC, ko sta se iz tujine vrnila dva naša delavca. Oba sta imela blage znake bolezni. Takoj smo ju izolirali in hospitalizirali, tako v prvem valu tudi nismo imeli nobenega prenosa virusa z osebja na bolnika in obratno. Drugi val pa je povsem druga zgodba. Preprosto se ni več dala zajeziti širitev. Bilo je, kot da se je jez porušil in je poplavilo, ni bilo več obvladljivo."

Epidemija je bila ob koncu vašega mandata velika preizkušnja. Najbrž je težko zaključiti na tak način.

"Težko je prenašati kronični stres. Moram pa poudariti, da so se zaposleni izjemno dobro odzvali. V Mariboru smo lahko ponosni, da imamo tako dobre posameznike med zdravniki in medicinskimi sestrami. Brez njih bi jo odnesli veliko slabše. Poleg že omenjenih je še gospa Marija Genc v lekarni, ki je skrbela, da smo imeli vedno dovolj zaščitne opreme, tudi če ta ni bila dosegljiva. Pa Jure Pograjc, ki skrbi za investicije in vzdrževanje in je skrbel, da smo imeli vse, kar smo potrebovali. Opravičujem se tistim, ki jih ne naštevam in jih tudi vi nikoli ne vidite. En kup ljudi je v ozadju skrbelo, da je ustanova lahko tako dobro delovala."

Ob koncu se je tudi z drugih front vsulo na vas - očitki o mobingu, o čemer so morali razglabljati na svetu zavoda in poročati ministru. Na koncu ste dobili njihovo zaupnico. Vmes pa ste doživljali resne grožnje. Je to bil razlog, da se niste odločili poskusiti še en mandat?

"Jaz sem redni profesor in lahko delam kot kirurg. Zato sem se začel spraševali, ali je smiselno prenašati ta kronični stres in te grožnje, ki niso bile samo na verbalni ravni. Začelo se je s tem, da so mi ukradli registrske tablice, prerezali gume na motorju, pisali grozilna pisma, na koncu so vandali ob belem dnevu razbili sestrino ambulanto. Ne gre za to, da bi se prestrašil. Ampak vprašaš se, ali je vredno. Seveda je to vse vplivalo na odločitev."

In kaj boste sedaj? Kolikor vas poznamo, o upokojitvi ne razmišljate.

"Ne, niti približno. Grem pa drugam. Iz UKC. Razmislil bom še, kje bom nadaljeval. V UKC sem v sodelovanju z Univerzo v Mariboru pripeljal dva milijonska raziskovalna projekta, pri katerih sem glavni raziskovalec. V tem okviru bom ostal, operiral bom pa najbrž kje drugje."

Pri Bitencu?

"Ne me, prosim, povezovati s takimi stvarmi. Ko sem operiral v Rožni dolini, je bilo to na koncesijo, in še to zato, ker v lastni ustanovi žilna kirurgija ni imela na razpolago dovolj operacijskih miz. Ker oni niso imeli čakalnih vrst, smo nekatere paciente potem na koncesijo operirali tam. To ni bila operacija, ki bi jo pacient plačal pri zasebniku."

Zakaj ste se odločili, da zapustite UKC?

"Na to so vplivali številni dejavniki, ampak ne verjamem, da moram to javno razlagati. Se mi tudi zdi, da se ne spodobi."

Potem pa za konec še kakšna beseda o vašem nasledniku.

"Profesor Crnjac ima izkušnje. Bil je strokovni direktor. Puščam mu dobre temelje, na katerih bo lahko uspešno gradil naprej. Ko sem sam prevzemal ustanovo, je bila v mnogo slabšem stanju, kot je v tem trenutku - tako finančno kot v smislu že nastavljenih projektov."