Škodljivci naroda

Partizanska varnostnoobveščevalna služba je oktobra 1942 sredi Ljubljane ustrelila Marka Natlačna, ki je bil od leta 1935 ban Dravske banovine, po okupaciji 1941 pa osrednji akter številnih za nacionalno skupnost ponižujočih gest izkazovanja naklonjenosti italijanskemu okupatorju. Trdi zaključki, s katerim je Natlačenovo smrt v svojem dnevniku pospremil Edvard Kocbek, so govorili o shematski optiki, ki jo dobi stvarnost v času vojne: "Natlačenova likvidacija je vsekakor zaključek prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, okoli katerega so se zbrali vsi njeni pravoverni pristaši. Duhovščina je izgubila tistega klerikalnega veljaka, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi. Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla bela garda enotno zbrati. /…/ Londonski (jugoslovanski, op. p.) vladi je odpadel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati. In nazadnje je okupator izgubil tistega med slovenskimi kolaboranti, ki bi mu mogel narediti največ uslug."
Marko Natlačen je bil v tridesetih letih 20. stoletja eden najbolj prepoznavnih politikov SLS kot najvplivnejše slovenske stranke in eden najtesnejših sodelavcev njenega liderja Antona Korošca. Ban Natlačen je sredi februarja 1940 v banskem svetu prebral poročilo o gibanju prebivalstva na Slovenskem, njegova agresivna in katastrofična dikcija pa je bila povsem podobna dikcijam tovrstnih znanstvenih posvetov Državnega sveta Republike Slovenije v današnjem času. Tudi Natlačen ni nameraval olepševati položaja, ko je v "poraznem poročilu", kakor se je izrazil komentator Slovenca, navedel, da je naravni prirastek na Slovenskem še po koncu prve svetovne vojne veliko obetal, a je začel v tridesetih letih 20. stoletja strmo padati, zaradi česar se je ban zbal, da se bo narod iztrebil kar sam. "Socialna bolezen padanja rojstev je močno zajela naše meščanstvo, globoko se je ugnezdila med delavstvom in sega v mnogih krajih tudi že po kmetu," je ban Natlačen rezal med razredi in nazadnje svareče zažugal: padanje rojstev ni le socialna bolezen, tudi moralna je! V mislih je imel zakonsko prepovedan abortus, ki ga je imenoval bela kuga. Zdravnike, ki so ga izvajali, je označil za morilce in najostudnejše škodljivce naroda.
Da so se zdele banu prekinitve nosečnosti, ki so jih Slovenke tistega časa izvajale na lastno pest skladno s svojo večjo ali manjšo iznajdljivostjo, mnogo bolj škodljive za slovensko skupnost kot hitlerizem, ki je po nemški priključitvi Avstrije vztrajno prodiral prek severne jugoslovanske meje, je čisto po naključju pokazal kazenski primer enaintridesetletnega Mariborčana Ivana Ulbla, mojstra izdelovanja električnih aparatov za trajno ondulacijo za frizerske salone, ki se je odvil pred mariborskim okrožnim sodiščem. Zaradi zbiranja mladih moških v njegovi delavnici, ki ga je zaznala tudi policija, je bila aprila 1939 pri njem sprožena hišna preiskava, ki je odkrila številne sezname Mariborčanov slovenskega in nemškega rodu ter povečan zemljevid mesta z vrisanimi lokacijami kasarne vojvode Mišića, železniškega in državnega mostu ter brvi preko Drave. Med Ulblovimi osebnimi predmeti je bila tudi mobilizacijska pesem za mariborske Nemce Ruf zum Kampf in ilustracija nemškega bojnega letala. O seznamih je v Mariboru rojeni Ulbl trdil, da gre za naročnike na časnik Deutsche Nachrichten, ki je od januarja 1939 izhajal v Zagrebu, njegov mariborski zastopnik pa je bil Oton Badl, in za podpisnike, ki so podpirali ustanovitev nemškega kulturnega društva v Mariboru in katerih zbiranje je naročil mariborski evangeličanski pastor Ivan Baron. Nadaljevanje policijskega poročila o zadevi, ki ga je podpisal med drugo svetovno vojno zloglasni Lovro Hacin, je bilo več kot zgovorno: "Ker so pa mariborski Nemci znani, da je njih večina iredentistično usmerjena proti naši državi in da se njih večina bavi s propagando proti naši državi in s špijonažnimi posli, je evidentno, da je Ulbl organiziran v taki ilegalni organizaciji."