Tik pred sklicem konstitutivne seje novega sveta RTV Slovenija smo ekskluzivno pridobili poslovilno pismo Andreja Graha Whatmougha, ki ga je sicer želel prebrati šele na omenjeni seji. Pismo je čustveno, osvobajajoče in po svoje žalostno, zato ga nujno preberite ob prisotnosti staršev ali skrbnikov. Poslovilne vrstice seveda objavljamo v celoti.
Spoštovane gledalke, dragi gledalci, cenjene državljanke in državljani,
težko mi je, a ker začenjam novo pot, mora vse, kar se je nabralo v zadnjih mesecih, iz mene. Vse. Brez olepševanja, brez avtocenzure, z vsemi podrobnostmi. Najprej se vam moram opravičiti, da sem iz javne televizije naredil obupno slab propagandni kanal SDS. Oboževal sem našega predsednika, našo stranko, a zdaj, ko moram oditi, vem, da sem bil zaslepljen. Dvomi v meni so se začel porajati takoj po tem, ko sem si ogledal prvo oddajo Arena z Igorjem Pirkovičem. Moj Bog! Ta še prireditve v vrtcu ne bi smel voditi. Ampak je odgovorna urednica informativnega programa TVS Jadranka Rebernik povedala, da je tako ukazal Janez. In sem bil tiho. Danes vem, da te partijske sekretarke ne bi smel poslušati. Ampak sem jo, kar iz globine srca obžalujem.
Potem je tu Uroš Urbanija, direktor TVS. Kako so me pretentali, saj so vedeli, da o RTV Slovenja, medijih in novinarstvu nimam pojma. Da nimam niti dneva vodstvenih izkušenj. Predstavili so mi ga kot vrhunskega medijskega strokovnjaka, tistih, ki so me opozarjali, da je navaden partijski sekretar, pa še to obupno slab, nisem poslušal. Oprostite mi. Kot vas prosim, da mi odpustite tudi, da sem dal zeleno luč za prihod urednice Ksenije Koren, še ene iz naše velike strankarske družine, ki je, kot so mi jo predstavili, človek za vse položaje, ko je na oblasti naša stranka. Kaj dela na RTV Slovenija, še danes ne vem, so pa v Trstenjakovi očitno z njo zadovoljni, saj od predsednika in vodstva naše stranke nisem dobil nobenih pripomb na njeno delo.
Zelo zadovoljni so bili tudi z našim zvestim sopotnikom Jožetom Možino. Ko gledam njegove Pričevalce, bi sicer najraje zaspal, ampak so mi v stranki povedali, da je na naši RTV zato, da na novo napiše zgodovino. Takšno, kot jo priznava stranka, ne pa zgodovinarji. Gre mu kar dobro, v generalnem vodstvu smo se tu in tam pošalili, da bo kmalu sporočil, da je 1. septembra 1939 Poljska napadla Nemčijo in da so Auschwitz upravljali Američani. Tudi za Uroša, Ksenijo in Jožeta se vam opravičujem. Pa kje za božjo voljo so jih našli?!
Zdaj pa še moje najgloblje opravičilo. Šele zdaj, ko moram proč, so mi povedali, kaj vse so morali prej zaposleni dati skozi, da so postal novinarji, kaj šele voditelji! Mi pa smo pripeljali te obupne diletante. Saj veste, Luko Svetino, Valentino Plaskan in druge, katerih priimkov se ne morem niti spomniti, pa še Boštjan Veselič, ki je bil že prej tu, bi lahko kvečjemu na Nova24TV nastopal. In jaz sem po navodilu z vrha dal zeleno luč za vse to. Na jok mi gre, iskreno. Ni čudno, da ste, drage gledalke in cenjeni gledalci, raje gledali informativne oddaje na Pop TV in da nam je zato gledanost drastično padla. Pa tega še jaz ne bi gledal! To je bilo pod vsakim nivojem!
Ko se je na ekranu pojavil Valentin Areh iz Ukrajine, sem najprej preveril, ali ga slučajno ne snemajo spet na gradbišču nove soseske blizu mojega stanovanja v Ljubljani. Ko je Gašper Petovar štel korake v Romuniji, sem se skoraj pogreznil v zemljo. Vedel sem, da imamo ukaz iz stranke, da moramo "zašiti" Goloba, ampak mi smo delali to na način, kot da bi delali video smešnice. Pa še smešno ni bilo, obupno je bilo! Večkrat sem poklical še enega našega, Jako Elikana, naj kaj za božjo voljo naredi, pa mi je vseskozi zatrjeval, da ima roko na vsem. Nisem vedel, kaj natančno je s tem mislil. Ko se je k nam vrnil Rajko Gerič, sem upal, da bo malo bolje, človek je za našo stranko vendarle že opravljal delo na RTVS, pa se ni nič spremenilo.
In še k eni moji rani moram. Odprti, skeleči, polni soli. Veliko veliko opravičilo vsem vam. Res veliko. Oprostite mi. Moram reči kaj več kot - Vida? Ne vem, kaj ste storili predsedniku - verjetno ga ne spoštujete dovolj - in vodstvu stranke, da so ji zaupali ključne pogovorne oddaje. Sem lahko iskren? Iskren bom. Raje bi dal mučenje v Guantanamu skozi, kot da bi gledal te oddaje. Nisem jih mogel. Tajnico sem prosil, da mi naslednji dan v petih stavkih pove, kaj je bilo, da sem se lahko delal, da sem to pozorno spremljal. Ampak v stranki so bili nad njo navdušeni. To mi je predsednik večkrat povedal. Nasploh sva veliko govorila. S strahom sem sicer pričakoval vsak njegov klic, ko mi je naročal, katere oddaje naj ukinemo. Ali ko sem moral na sedež stranke, kjer so mi dajali navodila in je ves čas tiho ob meni stal programski svetnik Jožef Jerovšek.
Danes, ko sem osvobojen in svoboden, vam lahko priznam, da mi je bilo najhuje za oddajo Studio City. Meni je Marcel takšen car, res. Mega car! Z užitkom sem ga gledal. Upam, da se zdaj, ko moramo kadri SDS zapustiti javno RTV oziroma naše položaje v Kolodvorski, vrne. Dovolite mi, da se vam ob tej priložnosti opravičim še za ukinitev drugih kvalitetnih oddaj, ki niso bile po volji stranke. Verjamem in upam, da bo RTVS spet to, kar je nekoč že bila - zaupanja vreden javni servis. Še enkrat moje ponižno opravičilo, da sem aktivno sodeloval pri sesuvanju RTVS. Danes vem, da bi se bil moral upreti in glasno povedati, da ne dovolim spreminjanja javne RTV v trobilo SDS. Kar očitajo komunistom, to so delali sami. Jaz pa nočem biti komunist, jaz sem demokrat.
Zato vam ob slovesu, drage gledalke in cenjeni gledalci, svečano obljubljam, da bo moja nova pot demokratična, svobodna in daleč stran od partije, katere del sem bil tudi sam. Zdaj, ko moram oditi, vem, da sem vam in javni RTV naredil gromozansko škodo. Upam, da mi boste lahko nekoč odpustili. Jaz si sicer ne bom. Nikoli. To je breme, ki ga bom moral nositi s seboj celo življenje. Vas pa prosim, da se usmilite moje duše. Hvala vam!
Večno vaš Andrej
