S porazoma proti Severni Makedoniji in Avstriji so se sanje o uvrstitvi slovenske nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo razblinile, a dve bledi predstavi varovancev selektorja Matjaža Keka očitno v deželi nista prinesli le razočaranja. "Po eni strani sem pravzaprav kar zadovoljen, da se slovenska nogometna reprezentanca ni uvrstila na evropsko prvenstvo," je na ponedeljkovi okrogli mizi v okviru Dnevov Olimpijskega komiteja Slovenije v Portorožu presenetil Aleš Cantarutti.
Državni sekretar na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki to funkcijo opravlja od decembra 2014, je razloge za svojo ugotovitev iskal v denarju. "Ko pridemo na takšno tekmovanje v nogometu, gre ogromno sponzorskega denarja - tudi tistega, ki bi morda našlo to težko pot do drugih panog in disciplin - v nogomet. Ker je medijsko tako izpostavljen. Ker mislimo, da moramo biti tudi mi tako agresivni v tej promociji nogometa," je dejal Cantarutti.
9,5
milijona evrov bi z uvrstitvijo na Euro iz Uefinega nagradnega sklada dobila Slovenija.
Pojasnilo državnega sekretarja Aleša Cantaruttija objavljamo v celoti. Pravi, da se ne bo opravičil.
Spoštovani,
dovolite mi, da se z nekaj pojasnili odzovem na poročanje medijev o mojem nastopu na Dnevih Olimpijskega komiteja Slovenije v Portorožu. Kritični odzivi so večinoma posledica zavajajočega poročanja časnika Ekipa, v katerem so mojo izjavo ob razmišljanju o možnostih izdatnejšega financiranja slovenskega športa brutalno iztrgali iz konteksta in jo skrajno zlorabili.
V svojem razmišljanju sem namreč izpostavil več možnosti za izdatnejše financiranje slovenskega športa. Večkrat sem podprl predlagano idejo o davčni razbremenitvi sponzorskih vložkov v šport za podjetja, pri čemer je seveda potrebno opraviti temeljito medresorsko razpravo o predlaganih ukrepih. Predlagal sem tudi pripravo skupnega predloga za aktivnejšo promocijo Slovenije preko športa, športnikov in njihovih dosežkov, s čimer bi, ob morebitni potrditvi na Vladi, prišli do pravne podlage, ki bi omogočala izdatneje javno financiranje promocije večjih športnih dogodkov v Sloveniji in nastope naših vrhunskih športnikov v tujini. Dotaknil sem se tudi razmerij med posameznimi športi. V tem kontekstu sem slovenski šport primerjal s slovenskim gospodarstvom. Tako kot občutna razvejanost slovenskemu gospodarstvu omogoča, da se lažje spopada z različnimi sektorskimi krizami, tudi pestrost slovenskega športa botruje temu, da se kljub občasnim krizam v posameznih športih oziroma panogah, ki so običajno posledica omejenega kadrovskega potenciala Slovenije, lahko znova in znova veselimo vrhunskih dosežkov na največjih tekmovanjih. V omenjenem kontekstu sem izjavil, da me po tej strani veseli neuvrstitev slovenskih nogometašev na EURO, ker sem lahko tako najbolj plastično predstavil svoje osebno razmišljanje o izrazito neenakomerni distribuciji sponzorskih sredstev v slovenskem športu v nadaljevanju. Prepričan sem namreč, da zaradi izjemne medijske izpostavljenosti, zlasti ob uvrstitvah reprezentance na veliko tekmovanje, nogomet pobere večji delež potencialnega oglaševalskega kolača slovenskih podjetij. To je seveda posledica tudi priljubljenosti tega športa in sposobnosti odgovornih na NZS. Ta nesimetričnost pa lahko hitro prispeva k siromašenju programov v manj izpostavljenih športih, lahko vodi tudi v zaton posameznih panog in športov.
Še enkrat poudarjam, da je prav izjemna raznovrstnost slovenskega športa njegova največja odlika in največji porok, da se lahko vedno znova veselimo olimpijskih kolajn, ki imajo po mojem mnenju vendarle največjo težo v svetu športa, ter, da je še vedno večina slovenskih otrok športno aktivnih. Obenem sem v Portorožu zelo jasno dodal, da nimam prav nič proti nogometu, nasprotno, kot večina Slovencev sem zvest podpornik vsega športa, tudi nogometne reprezentance. Moje razmišljanje torej ni naperjeno proti nogometu, ampak ob neuvrstitvi na EURO vidim tudi za ostale športe večje možnosti za prepotrebna sponzorska sredstva.
Zavedam se, da je trenutni razvejani model slovenskega športa na dolgi rok težko vzdržen, a dokler obstaja najmanjša možnost za to, da ostanemo tako uspešni v številnih športih, se je za to vredno boriti. To je bilo tudi moje vodilo zadnjih pet let pri mojem delovanju na mestu državnega sekretarja Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer smo posredno odgovorni za promocijo Slovenije. Odražalo se je predvsem skozi moja iskrena prizadevanja za občutneje javno sofinanciranje promocije različnih športnih prireditev v Sloveniji in nastopov reprezentanc na največjih tekmovanjih v tujini, oblikovanju koncepta promocije Slovenije ob OI v Riu, sooblikovanju koncepta slovenske hiše v Pjongčangu in prihodnje v Tokiju in zagovarjanju aktivnejše vloge države pri sofinanciranju »trojčka« velikih tekmovanj na Pokljuki in v Planici do leta 2023. Iskreno verjamem, da je promocija Slovenije skozi šport izjemno pomembna in včasih še premalo izkoriščena priložnost.
Menim, da mi po svoje pravico do lastnega mnenja o problematiki, ki je bila izpostavljena v Portorožu, dajejo tudi izkušnje z delovanjem na področju športa. Sem namreč eden izmed ustanoviteljev Atletskega kluba Pivka, eden izmed ustanoviteljev Športne zveze Pivka, ki sem jo štiri leta tudi vodil, aktivno sem sodeloval z Atletsko zvezo Slovenije in nenazadnje sem bil sovoznik na nekaj relijih za državno prvenstvo.
V članku sem bil predstavljen kot trenutno največji sovražnik Slovenije, kot nekdo, ki bi se zaradi svojega položaja moral boriti za Slovenijo pa se raje naslaja nad neuspehom, kot je moč razbrati iz zapisa, enega izmed ključnih stebrov nase nacionalne zavesti – nogometa. Verjemite mi, da je resnica daleč od tega, saj kot bivši športnik (atletika) dobro vem, kako močno je potrebno garati za uspeh in kako boleči so porazi. Sem velik privrženec športa, goreče verjamem v moč slovenskih športnikov in se bom po svojih močeh vselej zavzemal za to, da bodo v Sloveniji kar najboljši pogoji za razvoj različnih športov. Naša moč in drugačnost naroda, ki se je kalil prav ob športnih dosežkih, je prav v raznovrstnosti športov, ki jih gojimo in tega ne smemo zapraviti.
Za svoje razmišljanje v Portorožu se ne nameravam opravičiti, ker je po mojem mnenju povsem legitimno v iskanju odgovorov o zagotavljanju finančnih virov za razvoj vrhunskega slovenskega športa v prihodnje, se pa opravičujem NZS in ljubiteljem nogometa, med katere, verjeli ali ne, sodim tudi sam, za nekorekten, zavajajoč zapis v Ekipi oziroma nerazumevanje mojega sporočila na okrogli mizi v Portorožu.
Športni pozdrav,
mag. Aleš Cantarutti, državni sekretar
