"In kaj počne nemški narod? Nič ne vidi, nič ne sliši. Slepo sledi svojim zapeljevalcem do uničenja. Zmaga za vsako ceno, to so zapisali na njihovo zastavo. Boril se bom do zadnjega, pravi Hitler, toda vojna je že izgubljena … Svoboda govora, svoboda veroizpovedi, zaščita posameznega državljana pred kapricami kriminalnih, nasilnih držav - to so osnove nove Evrope."
Zgornje besede so odlomek z enega izmed šestih letakov, ki so jih v prvih letih druge svetovne vojne naskrivaj delili študentje univerze v Münchnu, zbrani v protinacistični skupini Bela vrtnica. Na fasado zgradbe bavarske vlade so napisali grafita "Dol s Hitlerjem" in "Hitler - množični morilec".
Osemnajstega februarja 1943 sta enaindvajsetletna študentka biologije in filozofije Sophie Scholl in njen tri leta starejši brat Hans, študent medicine, skupaj z drugimi člani Bele vrtnice v glavno zgradbo univerze prinesla kovček, poln letakov. Večino so jih pustili na hodnikih, da bi jih tam našli študentje po končanih predavanjih, zadnji šop pa je Sophie iz najvišjega nadstropja stresla v atrij. Pri tem jo je opazoval hišnik in jo prijavil gestapu.
Vsi aretirani so bili že naslednji dan pripeljani pred Volksgerichtshof ali "ljudsko sodišče", nacistično travestijo vladavine prava, ki je med vojno na morišča ali v koncentracijska taborišča poslalo na tisoče ljudi. Na sojenju, ki se je začelo le tri dni po aretaciji, je Hans prevzel krivdo nase in želel zaščititi svojo sestro, a je Sophie v želji, da razbremeni druge člane skupine, izjavila, da je ona prinesla in raztresla letake. Med sojenjem je sodniku Rolandu Freislerju neprestano skakala v besedo in mu med drugim zabrusila: "Kmalu boste stali tukaj, kjer danes stojim jaz. Nekdo je moral začeti. To, kar smo napisali in izjavili, mislijo tudi mnogi drugi, a si svojega mnenja ne upajo povedati na glas kot mi."
Sophie in Hans Scholl sta bila 22. februarja, skupaj s tretjim članom skupine Christophom Probstom, spoznana za kriva veleizdaje in obsojena na smrt. Le nekaj ur kasneje, ob petih popoldne, je bila kazen izvršena z giljotino v münchenskem zaporu Stadelheim. Sophie je bila usmrčena prva. Hansove zadnje besede so bile "Naj živi svoboda".
O herojski in tragični zgodbi mladih članov Bele vrtnice se nisem učil v šoli. Primeri odporniškega gibanja med Nemci se pač niso skladali z uradno zgodovino druge svetovne vojne, ki je prevladovala v času mojega šolanja. Se je pa po Sophie in Hansu Schollu imenoval moj letnik na Evropskem kolidžu v belgijskem Brugesu. Tudi most, ki v Strasbourgu povezuje glavno zgradbo Sveta Evrope in evropsko sodišče za človekove pravice, nosi ime Bela vrtnica.
Pogum mladih študentov iz Münchna in drugi primeri odpora proti nacizmu v Tretjem rajhu seveda ne morejo spremeniti dejstva, da je večina nemškega prebivalstva, iz strahu ali oportunizma, med nacističnimi zločini raje gledala vstran, medtem ko so mnogi v njih tudi aktivno sodelovali. Pa vendar je ta zgodba pomembna, še posebno za povojno Nemčijo in napore, da svojo temačno dediščino pusti za seboj in se postavi na noge kot civilizirana, demokratična evropska država. Ne s tišino ali sprevračanjem zgodovine, ampak s prevzemanjem odgovornosti in jasno obsodbo zločinov. Leta 2013, ob sedemdesetletnici usmrtitve članov Bele vrtnice, je takratni nemški predsednik, nekdanji luteranski pastor in borec za človekove pravice iz Vzhodne Nemčije Joachim Gauck izjavil, da jim je pogum članov Bele vrtnice "dovolil verjeti, da v tistem času vsi Nemci niso bili nemi in strahopetni podaniki režima". Svoj četrti letak so mladi uporniki sedem desetletij prej zaključili z besedami: "Ne bomo utišani. Mi smo vaša slaba vest."
Čeprav odpor proti nacizmu v Tretjem rajhu nikoli ni dosegel razsežnosti organiziranega odporniškega gibanja, ki ga poznamo iz drugih evropskih držav, od Grčije preko Jugoslavije do Poljske in Norveške, je bilo zaradi nasprotovanja režimu po nekaterih ocenah usmrčenih 77 tisoč Nemcev, k temu pa je treba prišteti še na desetine tisočev političnih nasprotnikov, interniranih v koncentracijska taborišča, od katerih mnogi niso preživeli. V odporu je sodelovalo tudi nekaj komunističnih skupin, kot je bila Rote Kapelle ali Rdeči orkester, a sta glavni vpliv imela del katoliške in del protestantske cerkve oziroma nekateri posamezniki iz njunih vrst, ki so že v tridesetih letih nasprotovali nacistični politiki. Tako je bilo tudi v primeru Bele vrtnice. Čeprav sta Hans in Sophie Scholl zrasla v liberalni družini, kjer sta starša že od samega začetka nasprotovala nacizmu, sta oba v rani mladosti sodelovala v nacističnih mladinskih organizacijah, Hans v Hitlerjevi mladini in Sophie v Zvezi nemških deklet. Svoje nazore sta začela spreminjati, ko so do njiju prišle informacije o zločinih nad judovskim prebivalstvom in sovjetskimi vojnimi ujetniki, predvsem pa po stikih z nekaterimi katoliškimi in protestantskimi duhovniki in teologi.
V četrtem letaku so neposredno nagovorili svoje verne rojake. "Vprašal vas bom, vas, ki trdite, da ste kristjani: ali obstaja v tem boju za ohranitev tistega, kar vam je najbolj dragoceno, obotavljanje, pridih spletkarjenja, zavlačevanje vaše odločitve v upanju, da bo nekdo drug dvignil orožje, da vas brani? Ali vam ni sam Bog dal moči in poguma za boj proti tem silam? Zlo moramo napasti tam, kjer je najmočnejše, in najmočnejše je v Hitlerjevi moči."
Seveda je bila nemška situacija iz mnogih razlogov zelo specifična. V večini drugih državah so bili glavni nosilci organiziranega odpora proti nacizmu in fašizmu druge družbene skupine in organizacije, čeprav je bilo tudi drugod mnogo posameznikov, ki so bili verni in so jih v boju proti nacizmu in fašizmu vodila njihova verska in etična načela. Prav tista, ki jih danes nekateri skušajo zlorabiti kot opravičilo za kolaboracijo.
Ne tišina ali sprevračanje zgodovine, ampak prevzemanje odgovornosti in jasna obsodba zločinov
Zgodba Bele vrtnice in drugih borcev proti fašizmu v različnih delih Evrope je pomembna zato, ker predstavlja pomemben del moralne podstati povojnega evropskega združevanja, pri katerem so imeli glavno vlogo krščanski demokrati, Konrad Adenauer, Alcide de Gasperi, Robert Schumann. Ti voditelji svoje antifašistične usmeritve, ki je bila in ostaja glavni temelj evropskega civilizacijskega projekta, niso gradili navkljub svojim krščanskim načelom, ampak prav zaradi njih. Na temelju teh načel so postavili tudi osnovne premise evropskega združevanja, ki temeljijo na pluralistični demokraciji in demokratični vladavini prava, ki ščiti človekove pravice in temeljne svoboščine in preprečuje zlorabo oblasti, državljanom pa omogoča, da v svobodnih in poštenih okoliščinah izbirajo svoje voditelje. Na temelju svojih krščanskih vrednot so se zavzeli za družbo, ki brani človeško dostojanstvo in gradi na solidarnosti med ljudmi in med narodi. Udejanjili so besede Bele vrtnice o novi Evropi. Evropski projekt je antiteza najbolj krvave evropske izkušnje in obramba pred ponovnim vzponom fašizma, podivjanega nacionalizma in sovraštva do soljudi. Spoštovanje skupnih evropskih civilizacijskih vrednot in načel je v današnjih težkih in nevarnih časih test, na katerem bo evropski projekt, s tem pa tudi varnost in blagostanje evropskih državljanov, preživel ali propadel.
Seveda vodilna vloga krščanskih demokratov v demokratični povojni izgradnji Evrope ne pomeni, da pri tem niso sodelovali tudi voditelji in posamezniki drugih političnih nazorov. Belgijec Paul-Henri Spaak, na primer, je bil socialist. Je pa neizpodbitno dejstvo, da je antifašizem skupna platforma, na kateri so različne demokratične politične skupine, z vsemi različnimi mnenji, idejami in pogledi, ki jih dopušča in potrebuje pluralistična demokracija, skozi desetletja gradile skupno evropsko sodelovanje in sobivanje. Spodkopavanje skupnih demokratičnih evropskih vrednot in omalovaževanje antifašizma v imenu nekakšnega na novo komponiranega vzhodnjaškega konservatizma, nravstvenih predsodkov in "vračanja" h krščanskim evropskim vrednotam, predstavljata grobo žalitev za tiste, ki so v imenu teh krščanskih vrednot postavili nove temelje za v vojni porušeno in travmatizirano Evropo, in predvsem za tiste, ki so v imenu teh vrednot v odporu proti nacizmu in fašizmu žrtvovali tudi svoja življenja.
Naj živi svoboda!
