Izobraženi ljudje, ki pogosto berejo Wikipedijo, vedo, da je Velika listina svoboščin ali Magna carta libertatum listina, ki je nastala v Angliji leta 1215, da bi omejila moč tedanjega monarha kralja Ivana oziroma Janeza (Brez zemlje). Nastala je zaradi nestrinjanja med kraljem Ivanom oziroma Janezom (Brez zemlje) in papežem ter angleškimi baroni glede vprašanja kraljevih pravic. Velika listina svoboščin je velevala, da se mora kralj odreči nekaterim pravicam, da mora spoštovati določene pravne postopke in se mora strinjati, da njegovo voljo lahko omejuje zakon. Bila je prvi korak v dolgotrajnem zgodovinskem procesu, ki je pripeljal do vladavine prava.
Za Angleže torej velja, da imajo demokracijo, v tej ali oni obliki, že dobrih osem stoletij. Od tod izvira znana domislica, da je demokracija kot angleška trava, ki jo posadiš, potem pa počakaš par sto let, da zraste. O Angležih sicer pravijo, da so odlični vrtnarji, a tudi najboljšim se kdaj pa kdaj v zelenico vrine zahrbten plevel. Enega takšnih spodrsljajev so preživljali v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko je časnik The Guardian razkril, da so konservativni člani britanskega parlamenta sprejemali podkupnine v zameno za postavljanje naročenih poslanskih vprašanj.
Ker noben pravi demokrat na mestu predsednika vlade ne bo trpel, kaj šele spodbujal, da bi malopridni politiki demokraciji metali francoski ključ med zobata kolesa, kot bi rekli Angleži, se je takratni britanski premier John Major leta 1994 odločil, da ustanovi posebno komisijo za standarde v javnem življenju. Po letu sestankovanja in premlevanja je novo telo pod predsedovanjem Lorda Nolana pripravilo poročilo, v njem pa izpostavilo sedem načel javnega življenja, ki se jih je prijelo ime - kaj pa drugega - Nolanovi principi. Zaključki in nasveti komisije so kratki in jedrnati. Z uporabo fonta, ki ga lahko brez očal prebere vsak član lordske zbornice, jih je moč spraviti na A4-format. Enkrat prebereš in Bob je tvoj stric, kot bi rekli Angleži. A kljub vsej svoji kratkosti, preprostosti in jedrnatosti se zdi, da je za del politike upoštevanje teh nekaj navodil nepremostljiva in nezanimiva ovira.
Takole gredo ta nadležna načela. Prvo je nesebičnost, ki pravi, da morajo nosilci javnih funkcij delovati izključno v cilju javnega interesa. Pišuka, ti Angleži imajo pa res cel kup netopirjev v zvoniku, kot bi rekli Angleži. V čigavih interesih pa, mislijo, bi nosilci javnih funkcij lahko še delovali? Pri nas si takšnih vprašanj ne zastavljamo. Vsi delajo za naprej in za ljudi.
Nosilci javnih funkcij ne smejo lagati. Niti malo. Niti kadar si želijo zgolj prezračiti vranico, kot bi rekli Angleži. Niti na twitterju
Drugo Nolanovo načelo od politike zahteva integriteto in pravi, da se morajo nosilci javnih funkcij izogibati kakršnimkoli obveznostim do ljudi ali organizacij, ki bi lahko neprimerno vplivale na njihovo delo. Ne smejo ukrepati ali sprejemati odločitev, da bi si pridobili finančne ali druge materialne koristi zase, za svojo družino ali prijatelje. Prijaviti in razrešiti morajo vse morebitne konflikte interesov. V primeru prodajanja poslanskih vprašanj, ki ga je razkril The Guardian, je bilo kršeno ravno to načelo. Pri postavljanju cenika za opravljanje poslanskih dejanj in poslanskem odločanju izključno v korist lastnih materialnih interesov gre seveda za popolnoma nezaslišano in primitivno kršenje demokratičnih načel. Predstavljajte si, da bi se kaj takega dogajalo pri nas? To bi res odneslo piškotek, kot bi rekli Angleži.
Tretje načelo politiki narekuje objektivnost. Nosilci javnih funkcij morajo delovati in sprejemati odločitve nepristransko, pravično in pošteno, z najboljšimi dokazi in brez diskriminacije ali pristranskosti. Za lažje razumevanje tega načela naj pojasnim, da gre za nasprotje neobjektivnemu odločanju, v katerem se odločitve sprejemajo nepravično, nepošteno, brez dokazov, pristransko in diskriminatorno. Tega drugega bodo nekateri morda lažje prepoznali. {api_embed_photo_R30}654379{/api_embed_photo_R30}
Kot je to pogosto pri lestvicah, se zahtevnost dviguje, ko se pomikamo od načela do načela navzgor. Četrto od politikov zahteva nič manj kot odgovornost in pravi, da so nosilci javnih funkcij za svoje odločitve in dejanja odgovorni javnosti in se morajo podrediti nadzoru, ki je potreben za zagotovitev tega. Z drugimi besedami, če politik zabluzi, naredi napako, prekrši zakon, nima pravice kazati s prstom na druge in kričati in ustrahovati tistega, ki je na napako opozoril, ampak mora priznati in sprejeti posledice svojih dejanj. Pojesti vrano, kot bi rekli Angleži.
Na petem mestu je transparentnost. Nosilci javnih funkcij morajo delovati in sprejemati odločitve odprto in pregledno. Javnosti ne smejo prikrivati informacij, razen če za to obstajajo jasni in zakoniti razlogi. V španoviji s transparentnostjo je tudi šesto načelo, ki od politike pričakuje iskrenost. Nosilci javnih funkcij ne smejo lagati. Niti malo. Niti kadar si želijo zgolj prezračiti vranico, kot bi rekli Angleži. Niti na twitterju. Tudi če napišejo, da ritvit ni indorsment. Nikoli. Politik pač ne sme biti ukrivljen kot sodček ribjih trnkov, kot bi rekli Angleži. Debela možnost, bi jim zabrusili njihovi cinični rojaki. Pa ne samo oni.
Na koncu pridemo čisto na vrh. Ker riba ... Zadnje Nolanovo načelo govori o vodstveni drži. Nosilci javnih funkcij morajo vsa Nolanova načela izkazovati v svojem obnašanju. Morajo jih tudi aktivno spodbujati in odločno podpirati ter biti pripravljeni obsoditi neprimerno obnašanje, kjer koli se to zgodi. Ta zadnji del je še posebno pomemben. Za družbo, ki temelji na integriteti in si prizadeva za dejansko delujočo demokracijo, ni dovolj le, da se politični voditelji grdega obnašanja vzdržijo sami, ampak morajo biti tudi pripravljeni, da se odzovejo in obsodijo packarije drugih politikov in predvsem svojih somišljenikov. To še posebno velja za nosilce najvišjih javnih funkcij, tistih, ki s seboj prinašajo ugled in zahtevajo moralno avtoriteto. Zato je pomembno, da na ta mesta izvolimo državnike in ne vlažnih lignjev. Kot bi rekli Angleži. {api_embed_photo_R30}654378{/api_embed_photo_R30}
Sporočilo mojega pisanja nikakor ni soljenje pameti - ali salting the mind, kot bi rekli Slovenci -, kako dobro gre demokracija od rok Britancem ali katerikoli drugi zahodni državi. Predolgo let živim v tujini, da bi verjel, da dolgoletna demokratična tradicija ponuja popolno zaščito proti populističnim skušnjavam. Čas, odkar se je na Downing Street preselil Boris Johnson, se v britanski javnosti pogosto označuje kot post-Nolanova doba. Ampak dejstvo, da lahko zavozijo tudi drugi, nam ne sme postati tolažba in izgovor, da lahko zavozimo tudi sami. Tudi zato, ker je naša demokracija vendarle bolj krhka. Odkar so Angleži svojemu monarhu Ivanu oziroma Janezu (Brez zemlje) pristrigli absolutistična krila, je vendarle minilo že dobrih osemsto let. Eno je plevel, ki se za prostor pod soncem bori s stoletno travo, drugo pa invazivna flora na zaplatah ranljivih demokratičnih poganjkov, ki so v tridesetih letih zrasli v našem vratu gozda. Kot bi rekli … saj veste kdo.
