Zgodovina se ponavlja, pravijo, ampak tole ni niti farsično niti burleskno, prej je videti, da se vse bolj poglabljamo v novo grozljivko. Pred leti sem se v Rusiji kot dopisnik prvič v živo soočil s policijskim nasiljem pri obvladovanju množičnih protestov. Samo zato, da sem nato gledal podobne prizore iz domovine. Ta občutek podoživljam tudi tukaj, le da se vse zgolj še stopnjuje. Seveda so Združene države polne nasprotnikov cepljenja, izbruhi nasilja so vsakdanja stvar, protesti proti ukrepom tudi, ampak solzivec tukaj policija uporablja za drugačne primere. Da bi pometla z ljudmi in pripravila pot za sprehod nekega predsednika iz Bele hiše do najbližje cerkve, je eden bizarnejših, a obenem zelo simptomatičnih za današnji trenutek.
Kako smo lahko prišli tako daleč? Odgovor je zelo preprost, a rešitev se ne zdi prav lahko dosegljiva. Te dni spet poslušamo o Facebookovih algoritmih, ki ljudi z manipulacijo njihovih interesov in čustev zadržujejo na družbenem omrežju, nasilje in histerija se stopnjujeta, dobiček zaradi oglaševanja pa strmo raste. Čeprav smo nekoč še verjeli v zdrav razum kot tisto zasilno zavoro, ki jo bo človek potegnil, ko bo v skrajni noriji začutil, da je šlo (tudi z njim samim) predaleč, si moramo priznati, da nam je pri tem spodletelo. Če se bo kdo v tej kakofoniji glasov odločil za zavoro, se bo to zgodilo po apokalipsi. Nič prej. Seveda družbena omrežja iz posameznika povlečejo to, kar je v njem. Ali pa polnijo prazno posodo. Opozorilo Francisa Fukuyame, ko razmišlja o Rousseaujevem razumevanju človekovega notranjega jaza kot nečesa čistega, lepega, dobrega, je eno bolj pretresljivih. Ogromno ljudi nima lastnega jaza oziroma globoke individualnosti, ki bi bila zgolj in resnično njihova in ki bi hlepela po udejanjenju same sebe in svojega dostojanstva. Ti ljudje identiteto in svojo individualnost prevzemajo od različnih, pogosto namišljenih skupnosti, ki pa praznih posod običajno ne polnijo s plemenitimi čustvi.
A če imamo na eni strani vsenavzoče tehnološke gigante, ki se izogibajo odgovornosti, in na drugi množice, ki se niti ne čutijo odgovorne ali pa odgovornost izražajo parcialno in na sporen način, sta vmes vsaj še dva sloja, ki bi odgovornost morala čutiti po definiciji. Profesionalci, "stroka", ki jih razmere spodnašajo in katerih glasovi so v kakofoniji vse manj slišni. In politika. Če želimo razumeti Ameriko, moramo najprej dojeti dogajanje na desnici, ki je življenje te države obvladovala večji del njene zgodovine. Ker je to tako pomembno, v ZDA mrzlično sledim glasovom razuma v teh krogih. Ljudi s profiliranim svetovnonazorskim prepričanjem, ki poznajo zgodovino, dejansko vedo, kaj je tradicija, ki jo postavljajo za vzor, in obenem razumejo, kaj je razvoj. Ljudi, s katerimi se morda ne strinjam, lahko pa spoštujem njihovo mnenje. Preprosto zato, ker je merodajno.
Eden vzornih primerkov je Pulitzerjev nagrajenec George F. Will, ugledni konservativni komentator Washington Posta. Če se ozrete na njegovo bibliografijo, so rdeča nit njegovega zanimanja ameriška ideja, pogledi ustanovitvenih očetov in njihov odraz v ameriškem vsakdanu. A George F. Will je človek časov, ko so Američani še verjeli v resničnost tako imenovane ameriške vere, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, svobodni in s pravico, da to svobodo tudi živijo. A že Will prilaga navodila za razumevanje teh na videz zelo preprostih besed, za večino ameriških konservativcev pa je dvom o resničnosti teh besed tako rekoč zločin. Žalitev domovine in skrunitev spomina na ustanovitvene očete. Že samo dejstvo, da je večina prvih državnikov posedovala sužnje, je razlog, da pravovernost tukaj ni povsem na mestu. Drži, kar na več mestih opozarja ameriška zgodovinarka slovenskega rodu Mary Grabar, da je namreč treba pozorno brati vire in jih interpretirati v luči časa njihovega nastanka. Pri tem pa ne gre izgubiti moralno-etičnega kompasa. Zanimivo je opazovati, kako zgodovinarkino veristično branje virov pripelje do ocen o izredni gospodarski učinkovitosti ameriškega sužnjelastniškega modela. A če Mary Grabar očitno ni neprijetno ob spoznanju, kam je zašel ameriški konservativizem, se je George F. Will, ki je napisal knjigo z naslovom Konservativna rahločutnost (Conservative Sensibility, 2019), znašel v skupinici, ki zgroženo strmi v to, v kar se je prelevila Republikanska stranka. Ne le da tam ni nikakršnega rahločutnega poglabljanja v to, kar naj bi bile konservativne ideje, ampak se je vse podredilo načelu, da cilj posvečuje sredstva. Najprej je podlegla etika, tako opevani element tega tabora.
Najprej je podlegla etika
Običajno berem več stvari hkrati, in medtem ko sem se ukvarjal z Willovo Rahločutnostjo ter najnovejšo Ameriško srečo in nezadovoljstvi (American Happiness and Discontents, 2021), mi je slovenski znanec poslal kolumno iz Primorskih novic, v kateri zamejski odvetnik Andrej Berdon razmišlja o dilemah slovenske desnice. Slovenija in ZDA. Neverjetno, tako zelo različni državi, z diametralno nasprotnima zgodovinskima izkušnjama in vplivom v svetu, pa toliko podobnosti. Nobena od desnic ne živi v skladu z vrednotami, ki jih opeva, ljudi naslavljata s floskulami, že v drugi alineji svojega obračuna z nasprotnim taborom pa začneta govoriti o komunizmu. Berdon med drugim piše o govoru nadškofa Antona Stresa v Dragi in njegovih ocenah o prežetosti slovenske družbe s komunizmom tudi tri desetletja po njegovem padcu. V kontekstu ljubljanskega solzivca človeka zaradi tega popade histeričen smeh. V ZDA - mimogrede, tudi Mary Grabar se je v življenjepisu na svoji spletni strani zdelo vredno zapisati, da se je rodila v komunistični Sloveniji - toliko, da ne vidijo komunista v vnetem katoliku Joeju Bidnu. Ampak Amerika ima že težave s poznavanjem same sebe, kaj šele sveta. Kaže pa, da še zdaleč ni edina.
Z levico se nameravam ukvarjati enkrat prihodnjič, tokrat bom tvegal le s kratko oceno, da tragedija na tej strani politične osi ni nič manjša. Če ni celo večja. To, kar nosi za evropske pojme ne povsem ustrezno poimenovanje "levica" v Ameriki, je danes paleta med seboj konkurenčnih in pogosto sprtih skupin. Ne le da sodelujejo z veliko težavo, vsaka od njih je v obdobju renesanse svojega povezovalnega elementa - rase, spola, spolne usmerjenosti, družbene stratifikacije in tako naprej. Zaradi tega so razvile posebno občutljivost in temu podobni so tudi njihovi odzivi na vsak, tudi najmanjši dražljaj. Pretežno histerični. Vsaka od njih in vse skupaj imajo veliko upravičenih razlogov za takšno ravnanje. Nedvomno več, kot jih imajo konservativci za obrambo nečesa, česar pogosto sploh ni bilo. Ne morejo pa oblikovati močne alternative, ker nagovarjajo preozke skupine. Že res, da so ZDA polarizirane, ampak če so republikanci oblikovali monolit in stojijo kot eden, Demokratska stranka ostaja frakcijska, kar je lepo vidno prav zdaj v kongresu, v procesu oblikovanja proračuna in sprejemanja infrastrukturnih zakonov.
Trenutno kaže, da kakofonija ni vaja akademskega zbora, ampak kašljanje pred nastopom peščice solistov. Morda celo dveh. Dobro opet pevec z močnim glasom ne potrebuje besedila. Ali pa poje, ne da bi razumel, kaj.
Še zmeraj pa je najpomembnejše, kako posameznik in skupnost ta proces čutita. Konec koncev bo nekdo, ki rad koraka, z veseljem zakorakal zraven. V svoji zadnji knjigi se George F. Will v svoji končni oceni naslanja na besede predstavnika nekoliko manj optimističnega naroda od Američanov. Albert Camus je menil, da so že človekova prizadevanja, da se prebije do višine, dovolj, da se napolni njegovo srce. "Le Sizifa si moramo predstavljati srečnega." V skladu s tem Will ugotavlja, da je za "Američane sreča v iskanju sreče". Kot večni iskalci jo bodo torej spet dobro odnesli. Nočem pa niti pomisliti, kaj bo z večjimi pesimisti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
