Konji za boljše ljudi

Prva, nekaj dni pred drugimi, je prišla kobila Ana Pan Vita, karikatura svojega imena; Vita je navsezadnje življenje, kajne. Kjerkoli jo pobožaš, božaš robove in štrline, ki so izstopili v dolgih mesecih stradanja. V usmiljenja vrednem stanju so njena dolga kopita, ki bog ve, kako dolgo niso videla kovača, da bi jih porezal. Šantava po izpustu je videti kot grotesken gugalni konj s polomljenimi letvami na nogah.
"Si nisem mislila, da boš res tako zgodnja," pravi Natalija Nedeljko, predsednica Društva za zaščito konj. "Dva boksa bova še počistili, drugi so že pripravljeni, v vse pa nastlali seno in svežo vodo je treba natočiti za žrebeta, ta še ne znajo piti iz napajalnikov, potem pride kovač Marjan, pa Boris pride, ker je oslica neulovljiva ...," me odločno vrže v akcijo.
Dvanajst konj, kasaških plemenskih živali, čakamo, ki naravnost iz predprostora pekla prihajajo v karanteno društva, prihajajo v Rehabilitacijski center Petra, na ranč v Orovi vasi pri Polzeli. Z odločbo veterinarske inšpekcije so bili pred dnevi odvzeti lastniku Jožetu Klemenčiču in njegovemu nekoč cvetočemu podjetju Vitacel, kjer so vzrejali kasače. Sestradani, bolni, zanemarjeni. Dobrih pet dni je trajala Natalijina vojna z inšpekcijsko službo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), ki je kot možno opcijo predlagala zakol živali, ampak ta ženska je kot stari vojak, ki ne pozna vdaje. Niti v sebi ne.

Prosim, prosim, nič ne pišite

"Nisem mogla ne jesti ne spati, samo o teh konjih sem še razmišljala, pošiljala dopise in pritožbe, klicala, prosila in grozila ... V petek nam je bilo rečeno: Umaknite medije pa dobite konje. Klicala sem v uredništva, ki so spremljala usodo teh revežev: Prosim, prosim, nič ne pišite, dovolj časa bo, ko bodo rešeni ... Razumeli so, se umaknili in društvo je svoj del obveze izpolnilo. Toda v petek popoldne, ko v državni birokraciji ni nikjer več nikogar, da bi se lahko pritožila, sem dobila obvestilo, da je inšpektorica dala lastniku dva dneva odloga, da te konja odproda ali podari. Spodrezalo me je."
Celo noč, pravi, je preživela pri računalniku. "Seveda ne poznam zakonodaje tako dobro kot tisti, ki jim je del službe, vem pa, kje iskati zakone in pravilnike, in znam jih brati. In 'stric Google' najde vse."
Pri nas velja pravilnik o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje širjenja in zatiranje kužne malokrvnosti konj - IAK. Po pravilniku morajo biti vsi kopitarji, ki se premikajo z gospodarstva, na IAK pregledani enkrat letno.
"Ti konji so bili brez veterinarske oskrbe že nekaj let, na društvu pa imamo možnosti za vzpostavitev karantene. Od nas se je zahtevala karantena, lastnik pa jih lahko prodaja in podarja, ali kaj? Zakaj naj torej jaz pripravljam karanteno? Iz veselja, da bodo hlevi temeljito 'spucani'? Spisala sem štiri strani dolgo pritožbo ..."
Klicali so jo nekateri rejci kasaških konj, pravi, in ji potrdili, da so jim konje ponudili v odkup, a sklenjenih poslov ni bilo. "To so ljudje, ki se profesionalno ukvarjajo s kasaštvom, hodijo na dirke v tujino in, jasno, da si ne upajo vzeti v hleve živali, ki lahko prenaša bog ve kaj. Vemo, da je bilo poginulo žrebe, zaradi katerega se je zgodila prijava, polno notranjih parazitov. Vnesi jih v hlev in lahko bankrotiraš, če se razširijo. Ena pasta proti notranjim zajedavcem stane okoli 25 evrov, tri doze potrebuje en konj, in če jih imaš v hlevu trideset ..."

V vsak napajalnik štiri kapljice Bacha

Vse je že videla: konje, ki od sestradanosti niso mogli stati na nogah, konje, prebodene z vilami, konje, ki so žrli svoje iztrebke, da bi preživeli, konje, ki so jim ugašali cigarete na gobcih, konje v krvavih ranah od pretepanja, konje, ki jih je pokonci držal samo kup gnoja pod njimi, konje, ki so se panično bali dnevne svetlobe, ker so vse svoje življenje preživeli v temi hleva, konje, polne vidnih in nevidnih brazgotin.

Pozor, prihaja nepoznan konj!

Nenadoma je zrak poln zvenečega rezgeta, izpusti in pašnik oživijo. V prevodu: "Pozor, prihaja nepoznan konj!" In res na dvorišče zavijejo prikolice s prvimi šestimi prišleki, ki že pogledujejo skozi odprtine v vratih. Zdaj pa čim manj hrupa, nič tekanja, ukazuje Natalija. Kobila in veliko žrebe, kobila in malo žrebe, žrebica ... Pod črto: osem kobil, štiri žrebeta, ena žrebica. Ja, vidi se, da so izurjeni v nezaupanju, počasi in obotavljivo, prhajoč in drgetajoč se dajo drug za drugim popeljati v bokse, eni z več upiranja, drugi z manj. Pozna se jim pomanjkanje hrane, nezdrava napihnjenost je očitna, takoj se lotijo sena in lizalnih kamnov. Tisti, ki poznamo prej-potem fotografije konj, ki jih je rešilo društvo - ogledate si jih lahko na njihovi spletni strani -, vemo, da bo čez mesece na teh pašnikih dirjalo nekaj pravih lepotic. In še nekaj novih žrebet. "Ljubi bog," namreč zastoka Natalija, "te kobile so spet breje."
In slednjič je tukaj še kovač Marjan Legvart, ki se osuplo zagleda v noge Ane Vite, potem pa vzame v roke kovaško orodje. Ni dolgo, pa mu po čelu steče potok znoja, iz porezanega kopita prikaplja gnoj ... Natalija: "Že tečem po jod!"
Malo pred polnočjo zapiše na FB-stran društva: "Dežuram. Ni mi težko. Rada jih vidim srečne." Tretjič v zadnjih letih preživljam dan z Natalijo Nedeljko na ranču Petra. Zdaj že vem za njeno nebesedno govorico, ki jo konji zmeraj prepoznajo: "Jaz sem na tvoji strani. Ko vsi obupajo, jaz ne bom obupala nad tabo."