"Vem, da je najtežje zato, ker je v končnici nemogoče v življenju spoznati bistvo – segati k popolnosti, toda iskati ju, je vredno vse življenje. Zgolj vrhovi gora in vršacev se kopljejo v soncu." - Rok Petrović
Sedim pod alpskimi vršaci in osončen Špik se dviga nad dolino, ko to pišem. Špičast, našpičen, nagajivo gleda dol in nič ne reče. Ampak ta neznosna privlačnost, kako bi rad prišel tja gor, me nagovarja znotraj. Ta magnetizem izziva, bi zmogel, kako hitro, na kakšen način - in ta notranji glas, ki ti reče "jaz lahko", zbudi v meni tisto prvinsko radoživost, radovednost in prižge iskrico upanja.
Ko prebiram o dosežkih naših športnikov, ko slišim žvenket žlahtnih kovin, ki jih častno vsi po vrsti prinesejo domov, se na njihovih prsih zasveti tisto, kar je ključno. Zaupaj vase. Upanje je šele prvi korak, je iskrica, ki ti da znak, da si upaš. In ko se iskrice upanja v očeh mladih deklet in fantov spustijo v srce, zažari ravno to, kar je izza; zaupanje. Zaupanje v svoje moči, v svoje srce.
Roglič, Pogačar, Garnbret, Gajser, smučarji, nogometaši, košarkarji, odbojkarji, hokejisti, judoisti, taki in drugačni veslači, gimnastiki, plesalci ... seznam nikoli ne bo popoln, ker je bera dosežkov tako pestra, da z vsakim naštevanjem nekomu nehote delamo krivico, če ga ne omenimo. In včerajšnji dosežek ni nič manj vreden kot današnji. To so ti, vršaci na dveh nogah, našpičeni in pripravljeni, da sežejo proti soncu. Izpostavljeni vsem meglicam, vetru in ujmam, vztrajajo na svoji poti, ker drugače ne gre. Pot je cilj.
