(INTERVJU) Dr. Matej Avbelj: Razkroj institucij je tudi namenski

Mesec dni je od zadeve Jaklič-Accetto na ustavnem sodišču. Čemu smo bili priča, vemo pravzaprav? In kak učinek ima na dojemanje novih odločb ustavnega sodišča?
"Moja prva intuitivna in kasneje tudi reflektirana misel je bila, da se zdaj uničuje avtoriteta še ene zadnjih, če ne zadnje pravosodne institucije, tiste, ki odloči, kaj je ustavno in kaj ni. To me je navdalo z veliko mero zaskrbljenosti. Ustavno sodišče je vendarle tista institucija, ki smo jo v tej državi postavili na novo. Odigralo je izjemno pomembno ustavnograditeljsko funkcijo in to zdaj je samo še pika na i, da tudi ta institucija začne korenito izgubljati svoj ugled, zaupanje med državljankami in državljani. Kakor pravijo: ugled si dolgo gradiš, izgubiš ga pa lahko v trenutku."
Res, daleč je od prvih visokofrekvenčnih garnitur na ustavnem sodišču. Tudi nekaj zadnjih kadrovskih postopkov v Šarčevi vladni koaliciji, vi ji rečete komedijska, radiranje "širših" kandidatov, četudi so imena predsednika republike, predlagatelja, da bi skozi šli levokoalicijsko politično požegnani ...
"Vidni politik, ki ga ne bom imenoval, mi je dejal, da obžaluje, da je prišlo do tega konflikta. Češ, saj so tako ali tako vsi vedeli, da je bil dogovor, da bosta imenovana dva leva in dva desna ustavna sodnika."
Mislite Accetto in Mežnarjeva pa Jaklič in Šorli?
"Ne vem, koga natančno je imel v mislih ta politik. Vem pa, da je ključna rakava rana slovenskega ustavnega sodišča ta, da se ga razume, zlasti v recentnem času, da je lahko, če se levi in desni dogovorijo, ključni kriterij imenovanja, kdo je tisti, ki je naš. Ko pa enkrat to postane ključni kriterij imenovanja, smo samo še korak od tega, kar se nam zdaj dogaja. Tu je ključna odgovornost predsednika republike, ki kandidate za ustavne sodnike predlaga. Če je pristal na ta kriterij, je za to odgovoren. Predlagalna funkcija pomeni, da bi moral predsednik republike vztrajati, da od kandidata, ki ga predlaga, ne odstopa. Potem pa parlament tvega ustavno krizo, če ga zavrne. Ker pa predsednik republike ni ravnal tako, ker se je želel izogniti političnemu konfliktu, imamo zdaj ustavno sodišče, ki temelji na političnem dogovoru. Predsednika razumem po njegovi politični pragmatični plati, ker se želi izogibati konfliktom in ne zakrivljati ustavne krize. Ampak to je ena od tistih točk, ki lahko imajo dolgoročne negativne institucionalne posledice. To, kar spremljamo zdaj."
Ker kompromisi na koncu požrejo svoje otroke.
"Ustavno sodišče ne more biti preslikava parlamenta! Ker potem je to orbanovski sistem. Ker potem nimamo ustavne demokracije, ampak demokracijo, kjer se parlamentarna večina preslika še na ustavno sodišče, v pričakovanju, da bo odločalo tako, kot želi vladajoča večina. V takšnem primeru ustavnega sodišča ne potrebujemo!"