Zadnje čase se odločamo le med medvedi in volkovi oz. koliko jih pospraviti in ali sploh kakšnega še pustiti. Seveda pretiravam, kaj pa! Čisto razumem vsakega, ki se čuti nemočnega, ko zjutraj na pašniku zagleda trupla svoje živine. A to bi moralo biti, pravzaprav, še najmanj boleče. Očitno namreč živimo že v tako človeku prilagojenem okolju, da se nam naravne stvari zdijo grozne, ogabne, nemogoče, da nas prizadenejo. Ja kaj pa naj naredi volk, če se mu skoraj dobesedno pred nosom zadržuje trop dobro hranjenih ovc, pa še nekaj nebogljenih jagenjčkov vmes?! Kot da bi mi sedli za mizo, kjer bi nas na krožniku čakal pečen zrezek! Malokdo bi omahoval.
Tako da volk sam po sebi ni prav nič kriv. Tak je in - če hočete, takega je ustvaril tudi Bog, če ne verjamete v Darwinov nauk. Očitno je torej tudi Bog hotel, da volk vsake toliko časa ubije žival oz. da ne postava lačen v gozdu.
Ob vsem zgražanju nad volkovi (medvedi so vendarle nekoliko izvzeti, saj so očitno manj konfliktni), pa smo pogosto krvoločnejši od volkov prav ljudje. Volk bo ubil zato, da preživi. Tudi če kdaj izgleda, da ubija po nepotrebnem, bo najbrž v nekaj dneh pojedel skoraj vse, razen kar mu bodo odnesli drugi. Če mi ne bi trupel odstranili, bi morda celo nekaj časa ne napadal drugih živali. Človeška krvoločnost pa marsikdaj ne pozna meja. Koliko živali ubijemo šele mi?! Naj takoj povem, da nisem vegetarijanec, da ne bom deležen pogroma in očitkov, češ, kako sem dvoličen in kritiziram druge, sam pa nisem nič boljši. To ni kritika, ampak dejstvo. Naša krvoločnost in neusmiljenost do živih bitij se kaže že v načinu, kako vzrejamo živali za meso. In v kakšni količini - tolikšni, da že vplivamo tudi na podnebne spremembe. Ali res moramo pojesti toliko mesa?! "Mi" - to smo prebivalci bogatejšega dela sveta, kajti preostalim bi bilo to smešno očitati.
Volkovi ne znajo biti drugačni, mi pa!
