Predsednik vlade Marjan Šarec je na današnji slovesnosti v Ajdovščini ob državnem prazniku, vrnitvi Primorske k matični domovini, dejal, da so Primorci največji zgled. "Primorci ste največji vzor in zgled, kako se iz največje žalosti in trpljenja rodi veličastna zmaga in ljubezen do domovine."
"Primorci so izkazali ogromno srčnosti, poguma, ogromno so pretrpeli. Primorci so nam zgled, kako je treba vztrajati, kako se ne smemo predati. Vse naše današnje težave so malenkost proti vsemu, kar so pretrpeli Primorci v preteklosti," je dejal. Odgovoril je tudi na pripombo o imenu praznika, ki jo je v nagovoru izpostavil predsednik ZZB za vrednote NOB Ajdovščina - Vipava Božo Novak. "Predvsem podpiram tisto, kar želijo Primorke in Primorci. Če je to nedvomno izraženo, mora biti ime takšno, kot ga želijo Primorci, ne moremo jim ga vsiljevati po svoje. Sicer pa ime ni najbolj pomembno, pomembna sta duša in srce," je dejal Šarec.
Novak je glede imena dejal: "Pred kratkim so poslanci v DZ in svetniki DS živahno razpravljali o tem, ali je Primorska k matični domovini priključena ali vrnjena. Večina Primorcev nas je prepričana, da bi Primorska ne bila priključena ali združena z matično domovino brez partizanskega narodno-osvobodilnega boja v letih 1941 in 1945. In ne pozabimo, da bi se nam Primorcem leta 1947 prav lahko zgodilo, da bi zaradi preštevanj, kupčkanj in špekulacij ostali v Italiji."
Zbrane na prireditvi, našteli so jih preko 4000, je nagovoril tudi ajdovski župan Tadej Beočanin in poudaril, da je Primorska svobodo izbojevala sama.
Slovesnost je potekala pod sloganom Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer za dobro ljudi se meja ne gradi. Sodelovalo je okrog 150 nastopajočih, prireditev je pripravil domačin režiser Peter Avbar.
Prireditev ob 15. septembru, državnem prazniku vrnitve Primorske matični domovini, ki ni dela prost dan, izmenično pripravljajo posamezne primorske občine, saj je državna proslava organizirana le vsakih pet let. Praznik je spomin na uveljavitev pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. S tem se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Mirovna pogodba je sicer pod Italijo umestila Benečijo, Rezijo, Gorico in Kanalsko dolino. Tako je izven slovenskih meja, v Italiji ostalo še 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi.
