Marjan Šarec ima dobro leto po prevzemu oblasti resen problem. Dogodki po aferi Kralj-Šoltes so prvič resneje udarili v njegov ožji vladni krog, ki sprejema ključne odločitve. Poteze "vaških fantov" in predvsem glavnega svetovalca Damirja Črnčeca pri prevzemu gospodarskih vzvodov, s tem pa nadzora nad glavnimi finančnimi viri so pripeljale do (proti)udarcev centrov moči, ki obvladujejo nekatere državne fevde, do navzkrižnega ognja, ki se je zadnje tedne širil kot požar tudi v skrhanih medkoalicijskih odnosih in relacijah do Levice. Kakorkoli obračamo Šarec-Meščevo relativnostno teorijo, ali gledamo začetek konca ali konec začetka, pridemo do ocene, da sta premier in vlada resneje načeta. Nedeljski nastop na facebooku, priljubljenem Šarčevem kanalu, ko je ošvrknil Židana z "vzgojiteljem", pa tudi siceršnja obmetavanja po družbenih omrežjih (v ponedeljek Pavlič proti Erjavcu) niso le odraz, kako se je politika spremenila - nekoč so se stranke ob krizah zaprle v klavzure in skušale zadeve reševati -, ampak tudi poskus restavracije načetega vladarskega kreda, samozavesti. Afera Sova/N. H. cilja neposredno Šarca, ne več najprej in/ali le Črnčeca.
Lakmusov papir, da politični strategi že preigravajo scenarije B in C, torej tudi kakšno novo desno-liberalno večino ali še ene predčasne volitve, so tudi prvi neusklajeni pobegi Karla Erjavca, ki je bil doslej "priden in poslušen" partner. Erjavčevo vložitev amandmaja za izredno uskladitev pokojnin moramo brati tudi kot sporočilo, da se kampanja pred morebitnimi večjimi političnimi premiki začenja. Šefa Desusa velja spomniti, da je na zadnjih usklajevanjih proračunov zahteval najprej svežih 50 milijonov evrov za vojsko, sedaj, upoštevajoč nove razmere in dejstvo, da ima kmalu volilni kongres, pa se je "spomnil" na upokojence. Zanje divja živčna vojna s SAB. SMC, po rejtingih nizko, a s še vedno realno politično težo desetih poslancev je na vrh postavila pragmatičnega Zdravka Počivalška. Tako da Šarčev problem nikakor ni le Levica, ki ima svojo politično kalkulacijo. Najbrž vrh vlade ni pričakoval takšne eskalacije, ko je zgodaj spomladi, sprva kar lahkotno, tudi mimo koalicije, opozoril SD, uskladil protokol o sodelovanju. Šarec evidentno (socialnih) politik Levice noče izvajati (dodatek na aktivnost, dopolnilno zavarovanje, davki), večajo pa se izdatki za obrambo in Sovo.
Rekonstrukcija vlade z NSi in SNS, ki sicer lahko občasno s klopi za rezerve rešuje manjšinsko vlado, ni zelo realna, ker bi s tem problem imela SD, kljub upoštevanju njene večne državotvornosti, za katero pa so realni kadrovski in drugi interesi. V enačbe scenarijev za naprej velja vstaviti še ne nepomembno (ne)znanko: v veliki meri deprofesionalizirana tviterpolitika ima velikokrat vse manj logike in zakonitosti, kot so veljale nekoč. In širšega interesa za predčasne volitve še vedno ni, včeraj je bil po kratkem stiku spet vzpostavljen socialni dialog. Nam je pa Šarec v zadnjih tednih povedal še nekaj pomembnega: večjih zgodb, beri reform, pod to vlado ne bo, češ da je manjšinska in za takšne poteze prešibka.
