Sledi še galerija na stropu

Nani Poljanec je slovenski ljudski ustvarjalec, zbiratelj, ljubiteljski muzealec, imitator, avtor več knjig in člankov ter lastnik, avtor ali soavtor več muzejskih razstav, lastnik muzejskih artefaktov. Svoje tri zbirke Ljudskega muzeja, Domoznansko, Kraljevo in Filografsko, razstavlja v muzeju Anin dvor v Rogaški Slatini. Leta 2011 je ustanovil KunstHaus, hišo umetnosti, hišo subkulture in alternative. Medijsko prepoznan je postal v oddaji Hri-bar na TV Slovenija, kjer je gostoval kot imitator Don Corleoneja. Ukvarja s projektom Vložimo tudi nevložljivo in raziskovanju dinastije Karađorđević. Jutri bodo v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli še njegovo osebno razstavo.
"Na ogled bo celotna moja retrospektiva od 1968 pa vse do zaključka mojega ustvarjanja, osebni predmeti, knjige, ki sem jih izdal, novi eksponati za Ljudski muzej, določene relikvije, s poudarkom na mojem zadnjem projektu, ki ga bom izvajal do leta 2069," opiše razstavo. Torej vse, kar je delal doslej in bo delal v naslednjih petdesetih letih, bog mu daj zdravje.

Stari zamašek slatine in kraljevi gumbi

Lani je praznoval tridesetletnico ustvarjanja. "Kot neumetniško delo in poslanstvo ljudskega ustvarjalca sem si zamislil instalacijo Vložimo tudi nevložljivo - Ozimnica 2069. Naredil sem ozimnico za moj zadnji projekt leta 2069. Konzerviral sem svoje spomine, absurde, ki sem jih doživel do danes, svoje največje emocije, satiro in še marsikaj." Osebna razstava je izhodišče, možnost, da se predstavimo v nacionalni instituciji neakademski ustvarjalci, ljudski ustvarjalci, posebneži, ki so nas drugi morda spregledali, čeprav dajemo skupnosti veliko," pove Poljanec in poudari, da si šteje v čast, da bo postal del zanimivega koncepta etnografskega muzeja v Ljubljani. "Obiskovalec je vključen kot posameznik, kot samosvoj in z lastnimi življenjskimi izbirami, identitetami in vlogami. Posamezniki pri tem postajamo avtorji razstav, po svoji presoji in s svojimi besedami izpostavimo in predstavimo vsebine, ki najbolj nazorno kažejo našo življenjsko pot in smo jo pripravljeni deliti z drugimi obiskovalci muzeja." Razstavil bo osebne predmete, pomembne zanj, ki ga opišejo, delce življenja, vloge in poslanstvo. "Vse, s čimer se kot ljudski ustvarjalec ukvarjam, ima v ozadju idejno gonilo vlaganja v umetnost, zgodovino in kulturo, z namenom duhovnega bogatenja in hranjenja teh zakladov. Ljudi pozivam k ohranjanju vsega človeško lepega, k razumevanju in spoštovanju trenutka in spomina z namenom bogatenja in učenja, predvsem pa konzervacije pomenljivih medčloveških odnosov," reče o svojem poslanstvu.

Aleksander je bil slovenski kralj

Veliko se ukvarja z jugoslovansko kraljevo dinastijo. "Letos mineva sto let od ustanovite Univerze v Ljubljani, čeprav so najprej načrtovali, da bi Slovenci sodili pod zagrebško, s čimer bi polagoma uradno izgubili slovenski jezik. Vendar je takratni rektor dr. Milan Vidmar, tudi pomemben slovenski šahist, uredil avdienco pri Aleksandru I. Karađorđeviću v Beogradu. Slovenska delegacija z njim na čelu je kralja vprašala, ali bi imel kaj proti, če Univerzo v Ljubljani poimenujejo po njem. Kralj je predlog z največjim navdušenjem sprejel in ob poimenovanju v Universitas Alexandrina celo plačal celotno pogostitev," je povedal enega od tehtnih razlogov, zakaj je kralj za nas pomemben. Omeni še srbskega znanstvenika Mihaila I. Pupina, ki je lobiral pri takratnem ameriškem predsedniku Thomasu Woodrowu Wilsonu, s katerim je bil kolega iz študentskih let, ko se je odločalo o rapalski meji. "Njemu se lahko zahvalimo, da so Triglav, Bohinj, Kranjska Gora ostali del našega ozemlja. To sta le dva tehtna primera iz obdobja kraljevin SHS in Jugoslavije, ko je vladala dinastija Karađorđević."
Nani Poljanec pravi, da bo še naprej delal za ljudi - če bi se pojavil kakšen mecen, bi bil vesel - vse do predvidenega zadnjega performansa. "18. julija 2069 ob 12.13, po končani svečanosti, bom izgovoril svoj zadnji stavek v slogu Ohranite vse, kar sem ustvaril za nas in naše zanamce in izdihnil, po kremaciji bo šel pepel v tri že v naprej pripravljene žare, umetniško delo kiparke Milojke Drobne. Ena je pripravljena na izstrelitev v kozmos kot Sputnik leta 1957, ena gre v družinsko grobnico in tretja, najmanjša, na tajno lokacijo, ki je poznajo le trije ljudje." Vse opisane zadeve je opisal v Testamentu, ki bo v zaprti in zapečateni kuverti tudi razstavljen na razstavi v Ljubljani. "Za konec lahko danes povem in tudi leta 2069 bom enakega mnenja: 'Življenje je lepo!'"