Intervju z Mirjano Medojević, ki je kot gledališka režiserka, igralka in dramatičarka močno zaznamovala slovenski dramski teater zadnjih šest let, je nastal lani poleti. Bob je bil v kontekstu njenega odgovora na vprašanje, kako kot Črnogorka vidi Slovence? "Kot svoje, ampak ne na način, da si vas lastim. Nisem več tujka tukaj, čeprav mi uradno manjka državljanstvo. Imam položaj začasne prebivalke, kar je tudi intimno položaj, ki bi si ga želela v smislu notranjega občutka svobode obdržati celo življenje. Končno smo vsi v odnosu do življenja samo začasni prebivalci in prebivalke. Čas nas dela takšne. Nismo večni. Ko slišim, kako Slovenke in Slovenci radi grdo govorijo o sebi, protestiram. Kritike je ogromno, zbadanja, cinizma ... Vsaka kritika, ki ni usmerjena v potenciale nekoga, je škodljiva. Letenje ni povezano z nadnaravnimi silami, drug človek nam ga omogoča. Usmerja veter ali ga celo sproža na krila. Zdi se mi, da v Sloveniji vsi zelo dobro poznamo tudi tisti občutek, ko nam drugi režejo krila, namesto da bi pihali v njih."
Kako bi danes nadgradila in kontekstualizirala svoj bob?
"Kdor visoko leta, nizko pade, pravijo. Se mi pa zdi, da sta oba nacionalna letalska prevoznika, slovenska Adria in črnogorski Montenegro Airlines, precej dobesedno vzela znano ljudsko modrost o tem, da je bolje stati trdno s krili na tleh, kot pa jadrati po oblakih. Škoda. Zaradi takšnih okoliščin z letali med obema državama - kot marsikomu drugemu najbrž - gibanje med obema državama v letu takšnih in drugačnih ukrepov ni bilo mogoče. Med prvo karanteno sem se nazaj v Ljubljano pripeljala s strokovnjakom za ptice Borutom Kraševcem. Prijazno mi je ponudil prevoz aprila, ko sem prek veleposlaništva iskala načine, da pridem nazaj v Ljubljano. Od takrat nisem šla domov.
Ker pa sem, če sledim zvezdam, človek zraka, kljub temu da pljuča redno in brez omejitev zastrupljam s tobačnim dimom, se v telesu, ki stoji trdno na tleh, ne počutim najboljše. V letu neletenja, ki je za nami, mi je preostalo samo, da svoje superge Alpina zamenjam s supergami Nike Airmax 90 in da končno preizkusim, ali omenjena znamka superg res obudi občutek teka po oblakih, kot pravijo v reklami. Pa tega nisem naredila. Raje sem hodila v alpini. Hodila sem po ljubljanskih ulicah in kot nikoli prej znova in znova naletela na mrtve golobe. Od konca pomladi do zdaj sem jih videla vsaj 30. Imam tudi fotografije v telefonu. Ne vem, ali je to kakšno znamenje. Poskusim ne sklepati prehitro, ali mrtvi golobi na cestah pomenijo kaj usodnega zame. Pravzaprav poskušam ne sklepati nasploh in se namesto s sklepanjem raje ukvarjam s sklanjanjem v slovenščini. Šepam v jeziku. Po petih letih. Še zmeraj," pravi režiserka. "Šepam v jeziku, ampak delam s čudovitimi ljudmi. To se ni spremenilo. Kljub ukrepom."
In vedno znova ustvarjalno spozna koga, ki ohranja njeno vero v to, da ima smisel živeti v Sloveniji. Pravkar je, pred kakšnimi desetimi dnevi, končala vaje s študenti in študentkami četrtega letnika dramske igre na AGRFT-ju, režijsko jim je pomagala pri produkciji semestra. Poteka po fazah, pa tudi gledališki laboratorij v Slovenskem mladinskem gledališču se bo zaključil maja. Vaje obeh omenjenih procesov so potekale po zoomu. Poskusila se je režijsko odpreti za delo na daljavo, videti in uvideti potenciale tega medija. Seveda pogreša živi stik z igralci in igralkami. Zdi se ji, da skuša iz danih okoliščin potegniti, kar se da, in se ustvarjalno ne ustaviti čakajoč na boljše čase za gledališče. Uči se. Veliko. O režiji predvsem. Po zoomu, seveda. Ne ve, ali ji kaj drugega v tej realnosti sploh preostane. Res je, da ima vtis, da živi v balonu, pravi, ampak ne takem zračnem balončku, kot jih imajo prej omenjene superge, ampak v ustvarjalnem balonu, skozi katerega gleda na to, čemur pravimo resnično življenje.
Ali je to resnična stvarnost ali stvarnost v ustvarjalnem balonu, je seveda odvisno od načinov tehtanja. Najbrž je resnično oboje. Ali pa nič od tega.
"Poskusim živeti po kazalcu lastne tehtnice z utežmi," sklene razmišljanje o svojem bobu.