Nekatera podjetja se javnih naročil ali sodelovanja s podjetji, ki izvajajo storitve na podlagi javnih naročil, izogibajo, saj vedo, da se na javnih naročilih pridobi posel praviloma z dumpinškimi in nerealnimi cenami. Kako je sistem tako zelo zašel v napačno smer?
Sistem javnega naročanja vsekakor ni najbolj prijazen do ponudnikov. Z elektronsko oddajo ponudb se je želelo poenostaviti tehnični del postopka, a naročniki še vedno prepogosto sledijo golim formalizmom. Ne znajo se poglobiti v lastne potrebe in razumeti razmere na trgu. Praviloma svojih zahtev ne določijo dovolj natančno, saj ne poznajo dovolj dobro predmeta javnega naročila in se prek pogojev, zahtev in pogodbe z izbranim izvajalcem ne uspejo zavarovati. Natančnejše zahteve lahko tudi olajšajo izbor med ponudniki, ki delajo dobro, in tistimi, ki delajo slabo. Mnoga podjetja zato nočejo niti sodelovati na javnih razpisih, kjer so dani zelo široki pogoji hkrati pa zahtevajo skoraj nemogoče ali pa je to napisano tako nedoločno, da ponudnik ne ve, kaj točno se bo od njega zahtevalo. Hkrati daje zapletenost sedanjega sistema občutno prednost ponudnikom, ki poznajo pravo javnih naročil zelo dobro – a to nujno ne pomeni, da so strokovnjaki pri zagotavljanju storitev ali blaga, ki so predmet samega javnega naročila.
Še vedno tudi velja, da četudi ni več edino, je prevladujoče merilo izbire najnižja cena. Do česa to pripelje?
Če se osredotočim na skupno javno naročilo storitev čiščenja, ki ga je izvedlo ministrstvo za javno upravo lani aprila, velja morda najprej opozoriti na to, da so vključili socialna merila, pa tudi merilo bonitetnega razreda, za katero je državna revizijska komisija že večkrat, po ustaljeni praksi odločila, da je nezakonito. Ponudniki, ki bi se bolje spoznali na pravo javnega naročanja, bi lahko zahtevali razveljavitev takšnega javnega naročila. A so vsi nemo pristali na tako izvedbo.
Najnižja cena kot prevladujoče merilo je zagotovo že dlje časa obstoječ problem. Danes je to merilo še bolj problematično, kot je bilo prej, saj imamo gospodarsko rast, cene materiala in storitev so se relativno hitro dvignile, javni naročniki pa z napačno interpretacijo načela gospodarnosti in učinkovitosti ter smotrne porabe javnih sredstev silijo ponudnike v nerealno nizke cene. To je problematično predvsem pri storitvah, kot je denimo čiščenje. Vemo, da nerealno nizke cene ne prizadenejo le ponudnika in njegovih zaposlenih, ampak tudi njegove dobavitelje in morebitne podizvajalce. Takšno ravnanje niti nujno ne prinese učinkovitosti in gospodarnosti. Vemo, da je dobra storitev dražja. In nizka cena prinaša pogostokrat zelo slabo kakovost – zato so na slabšem sam javni naročnik, uporabniki javnih storitev, posredno pa na koncu izgubimo tudi vsi davkoplačevalci.
Zakon predvideva preverjanje neobičajno nizke cene, a preverjanje je razen, če se doseže zakonsko določene primere, odločitev javnega naročnika. Tudi če se ta odloči, da bo ceno preveril, to pomeni le pridobitev pisnega potrdila ponudnika, da se ni zmotil in da jamči za tako ceno storitve. Državna revizijska komisija namreč pristaja na argument, da je lahko cena tudi nič ali nerealno nizka, če ponudnik zasleduje cilj pridobitve referenc. Je prostor, da bi se preprečevalo dumpinške cene?
Da, javnega naročnika ne more prisiliti k preverjanju neobičajno nizkih ponudb drug ponudnik niti ne more dokazati, da je ponujena cena neobičajno nizka, saj je to v pristojnosti, v nekaterih primerih pa je zakonska dolžnost, zgolj naročnika. A neobičajno nizko ponudbo bi se zagotovo lahko obravnavalo drugače, kot se jo. Da dopuščamo izbiro ponudnika, ki bo javno naročilo izvajal z izgubo, da bi pridobil reference, je zelo ozka in kratkoročna interpretacija. Izvajalec bo moral to izgubo nujno nekje nadomesti in neredko, še posebej pri storitvah čiščenja, se jo nadomesti na plečih delavcih.
A že zdaj bi javni naročnik lahko v razpisno dokumentacijo vnesel varovala zoper to. Tega lansko naročilo za storitve čiščenja ministrstva za javno upravo ni vključevalo. Če naročnik jasno napiše, da dnevno potrebuje storitve čiščenja, in sicer od šeste do štirinajste ure in nato od štirinajste do desete ure zvečer, pri čemer morajo biti vseskozi prisotni denimo vsaj trije čistilci, potem javno naročilo zahteva točno število delavcev in delovni čas, ki ga morajo oddelati. Na podlagi tega lahko javni naročnik preveri, ali ponudnik ponuja storitev po neobičajno nizki ceni, ki ne spoštuje delovne zakonodaje. Naročnik lahko varovala vključi tudi pri čistilih, sploh ker imamo uredbo o zelenem naročanju. Obstaja relativno omejen nabor čistil na trgu in ponudnikov, tako da lahko določimo realno ceno. A vse to je stvar odgovornega ravnanja naročnika, da o tem razmišlja, ko pripravlja razpis. Če javni naročnik pusti ta določila nedoločna, lahko pride do absurdno nizkih cen, naročnik pa je brez vzvodov, da jih preveri ali odkloni.
Torej možnosti drugačnega ravnanja obstojijo že danes?
Zakon določa, da je treba izključiti ponudnika, ki je pri oblikovanju cene kršil delovno zakonodajo. A predpogoj je, da javno naročilo vključuje parametre, na podlagi katerih lahko javni naročnik to preveri.
Pojem neobičajno nizke cene poznamo že desetletja, a ga ne znamo uporabiti. Pogosto mi rečejo, da saj tako deluje tudi EU, a v tujini takih dumpingov, kot se jih na področju javnega naročanja dopušča v Sloveniji, ni. Pred leti sta Avstrija in Nemčija odločali tako, da se je izločilo najvišjo in najnižjo ponudbo, izbor pa je nato sledil meridiani in kakovosti. Tako so zagotovili, da so bile ponudbe odraz realnega stanja na trgu. Ko sem delala na državni revizijski komisiji, me je to stališče, da se nizka cena javnega naročila opravičuje s pridobitvijo referenc, presenečalo. Nič ni zastonj. Subjekti, ki zasledujejo dobiček, ne morejo delati zastonj - in gospodarski subjekti so po zakonu o gospodarskih družbah subjekti, ki s ciljem ustvarjanja dobička delujejo na trgu. Že to bi moral biti zadostni razlog, da se izloči ponudnika, ki ponuja dumpinško ceno. A se tega ne uporabi.
Oškodovanja države in delavcev zaradi izbir, ki zasledujejo predvsem ali zgolj najnižjo ceno, niso novost?
Nikakor. Naj spomnim na primer, ko je ponudnik za gradbene storitve ponudil 30-odstotkov nižjo ceno od realne tržne. Javni naročnik ga je zato izključil, a organ presoje je potem, ko je ponudnik vložil zahtevek za revizijo, odločil, da zgolj neobičajno nizka cena sama po sebi ne more biti razlog za izključitev, saj nizka cena še ne pomeni, da bo storitev oziroma gradnja slabe kakovosti. Pa je bilo očitno, da za tako nizko ceno javnega naročila ne bo mogoče izvesti. Čez dve leti se je to potrdilo. Gradnja ni bila primerno kakovostna, ponudnik je šel v stečaj in odprave napak ni bilo mogoče od nikogar več zahtevati. Tu je težava. Njen izvor pa je tudi v tem, da odločitve sprejemajo ljudje, ki nimajo stika s trgom in ne vedo, kako ta deluje. Papir prenese vse, življenje ne.
