Na tržišču je poplava učnih gradiv, a država nima rednega nadzora niti nad njihovo količino, kaj šele nad njihovo kakovostjo. Še največ podatkov in analiz obstoječega stanja imajo v Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS), kjer že osem let zapored v okviru spremljanja cen delovnih zvezkov ugotavljajo različne pomanjkljivosti na trgu učnih gradiv in opozarjajo nanje. Le na osnovi zanesljivih podatkov in trdnih argumentov pa je mogoče najti kakovostne rešitve na področju, kjer sedaj bolj ali manj stopicamo na mestu. Sistemsko reševanje problema učnih gradiv se vleče vsaj od leta 2005.
Potrebni sta le volja in odločitev
"Pristojnim predlagamo, da opravijo analizo učinka uporabe delovnih zvezkov glede na učne dosežke in še posebej pismenost učencev," pravi predsednik ZASSS dr. Anton Meden in doda, da so orodja za tako analizo na voljo, potrebni sta le "volja in odločitev" ministrstva. In kaj v svojih analizah ugotavljajo v zvezi? Zato ker nimamo analiz o učnih gradivih, založniki zagovarjajo tezo, da so njihova učna gradiva koristna in jih "bolj ali manj agresivno" tudi tržijo, večina učiteljev se odloča zanje, starši pa opažajo velike razlike v številu učnih gradiv in njihovi skupni nabavni ceni za dosego istih učnih ciljev, izpostavljajo.
"Znanje v naši državi na žalost ni prava vrednota ne politike ne staršev"
Analiza zavoda za šolstvo
Za zdaj edino analizo kakovosti, in to le delovnih zvezkov, je zavod za šolstvo opravil v tretjem in petem razredu za predmeta matematika in slovenščina, vmesno poročilo so objavili marca 2017. Ugotovili so, da so delovni zvezki v veliki meri usklajeni z učnimi načrti in da je struktura nalog v posameznih učnih sklopih ustrezna, manjša pa sta delež didaktične ustreznosti nalog in delež vključenosti nalog za razvijanje kompetence učenja.
"Delovni zvezki se med seboj razlikujejo po stopnji zastopanosti nalog, ki omogočajo razvoj samoiniciativnosti, ustvarjalnosti, samovrednotenja, reševanja odprtih nalog, kakor tudi glede zastopanosti nalog za spodbujanje individualizacije in diferenciacije ter medpredmetnega povezovanja," so izpostavili glavne ugotovitve.
V analizi zavoda za šolstvo je mogoče najti tudi nekaj podatkov drugih raziskav, denimo, da 15,2 odstotka učiteljev meni, da je mogoče doseči cilje pri slovenščini brez delovnega zvezka, medtem ko za matematiko to meni le 3,6 odstotka učiteljev, pri glasbeni umetnosti pa je takih tri četrtine učiteljev. Učitelji pri pouku najbolj pogosto uporabljajo učbenik in delovni zvezek, le pri slovenščini so bolj v uporabi delovni zvezki in samostojni delovni zvezki.
Ne učbeniki, problem so torbe in teniske
Svoje podatke o stanju na trgu učbenikov in delovnih zvezkov imajo tudi založniki. Založbe med drugim merijo, kolikšen je njihov tržni delež. Kaj pa spremljanje kakovosti učnih gradiv? Maruša Kmet, direktorica Založbe Rokus Klett, ki ima med vsemi založbami največji tržni delež, pravi, da na kakovost gradiv vplivajo tako, da učitelje vključujejo že v nastajanje učbenikov. Sami delajo raziskave o zadovoljstvu z obstoječimi gradivi, o željah po spremembah, vključevanju novih vsebin in pristopov. Učitelji sodelujejo kot evalvatorji in kasneje kot uporabniki, ki jim pošiljajo povratne informacije.
"Pomembno prednost in vpliv na visoko kakovost učbeniških gradiv v Sloveniji imata odprti trg in odprta konkurenca med založniki. Trg sam nekakovostna gradiva izloči. Pri vsakem predmetu se izluščijo trije konkurenčni učbeniki, ki skupaj predstavljajo približno 70 odstotkov uporabe. Pri nas se ravnateljev in učiteljev ne da podkupiti, pri izbiri sta odločilni dobra vsebina in dobra uporabniška izkušnja."
Maruša Kmet meni, da so učitelji z vključitvijo staršev pri odločanju o višini sredstev za učna gradiva izgubili avtonomijo, s tem pa tudi pada kakovost poučevanja. "Znanje v naši državi na žalost ni prava vrednota ne politike ne staršev. Država za učbeniška gradiva namenja absolutno premalo denarja. Kar pa bi nas kot družbo moralo resnično skrbeti, je to, da je staršem bolj kot učbeniška gradiva pomembno, kakšno torbo in kakšne teniske imajo njihovi otroci, kar je v primerjavi z učnimi gradivi veliko večji strošek," izpostavi Maruša Kmet.
Učbeniški sklad in bralna pismenost
Dr. Miha Kovač s Filozofske fakulete v Ljubljani ob tem opozarja še na problematičnost učbeniških skladov. "Skladi niso nikoli bili rezultat pedagoškega, ampak ekonomskega razmisleka in temeljijo pa na predpostavki, da je dolgotrajneše posedovanje učnih gradiv doma nesmiselno. Včasih je tudi s pedagoškega zornega kota dobro, da lahko učenci in dijaki doma pogledajo tudi v učbenike iz prejšnjih let, hkrati pa je šola tudi tista temeljna ustanova, ki naj bi otroke vzgajala v knjižni kulturi, in tu nam gre precej slabo," opzarja Kovač. Dodaja, da nekatere raziskave kažejo na visoko stopnjo korelacije med bralno ter matematično pismenostjo odraslih in velikostjo domače knjižnice: "Izposoja učbenikov v skladih pa otroke in starše avtomatično usmerja v miselnost, da je knjiga nekaj, kar mora biti zastonj in čim dlje stran od doma."
