Drago Mislej - Mef: Tisti, ki so se najbolj grebli, so se dogrebli. To je narobe v naši družbi

Pisec besedil, kitarist, glasbenik in novinar Drago Mislej - Mef (69) je izjemno zanimiv, iskriv in šaljiv sogovornik. Portorož 1905, Anita ni nikoli, Lahko noč, Piran, Sem takšen, ker sem živ, Ne odhaja poletje ... Hitov, katerih besedila so nastala pod njegovimi prsti, skorajda ni mogoče prešteti. Ustvarjal jih je ob tem, ko je vrsto let deloval kot novinar in urednik na koprskem radiu in televiziji ter v Primorskih novicah. Še vedno izdaja izolski tednik Mandrač. Ob tem pa najde čas za muziciranje, lani so Mef in NOB izdali nov album, marca bi morali nastopiti v ljubljanski Drami, v času epidemije nastajajo nove pesmi. Da sam dela bolj "taborniško" muziko, pravi, medtem ko ponosno pove, da sinova, ki imata skupaj tri bande, ustvarjata kvalitetnejšo. Mef je upokojenec le zato, ker dobiva pokojnino, sicer pa je vse tako kot prej.
V času epidemije je marsikomu dolgčas. Vam najbrž ne.
"Nikoli v življenju mi ni bilo dolgčas. Ne spomnim se, da bi se kadarkoli vprašal, kaj pa naj zdaj delam. Tudi zdaj mi ni dolgčas. Morda bi mi 'pasali' še kakšni dve ali tri urc'e dneva več, ampak take budne. Včasih sem lahko zelo dolgo časa zdržal pred računalnikom, zdaj se mi po petih urah začenja spati. Vse je odvisno od tega, kaj delam. Ene zadeve so mi zanimive in se mi ne spi, ene niso tako. Zdaj urejam neko knjigo in moram pogledati tristo zgodb, ki se podvajajo, križajo, imena se spreminjajo, zamenjujejo ... To je mukotrpno delo za redoljubnega človeka, jaz pa nisem pretirano redoljuben in trpim zraven. Še vedno pomagam pri tedniku Mandrač, ki izhaja vsak četrtek in bo izšel tudi jutri, če ga bomo danes napisali pravočasno. Ob tem pa sem si nakopal na vrat še facebook javljanja ob 12-ih. Na play stationu me čaka prvenstvo v 'fuzbalu', ki ga nikakor ne morem dokončati, ker ne pridem do njega."

Ličarji so mene in brata pobarvali v zeleno

Vsak dan se ob 12-ih v živo javite na facebooku, razlagate o glasbi, knjigah, delite svoje misli, kaj zaigrate ... Lušten format?
"To je anti facebook format. Facebook ni namenjen stvarem, ki so daljše od minute in pol, kolikor bojda zdrži povprečen ameriški poslušalec, pa tudi naš, se bojim. Ko sem prišel na facebook, sem si rekel, da bom nekaj napisal. Napisal sem ene tri tipkane strani. Vsi so mi rekli, da nisem razumel bistva - všeček in 'ciao ragazzi'. Ampak tega nisem znal in nisem hotel, zato sem se naveličal in nisem delal nič. Potem sem moral spet začeti zaradi banda, rekli so mi, da ne morem imeti profila in ne napisati, da imamo koncert. Ko se je zgodila izolacija zaradi koronavirusa, sem enkrat na začetku nekaj zaigral, ura je bila dvanajst in sem zaključil, da se vidimo spet 'jutri ob dvanajstih in vse do konca'. Mislil sem, da bo trajalo en teden. Zdaj pa je že 25. dan, jaz pa se nisem pogovoril sam s sabo, kako bo s honorarjem."
Najbrž je bilo tudi otroštvo podobno živahno. Kako se spomnite življenja na dvorišču avtoprevozniške delavnice v Postojni?
"Meni je bilo lepo, vedno fajn. Življenje na dvorišču velikega prevozniškega podjetja in mehaničnih delavnic - moj oče je bil šef delavnice v Transavtu - je pomenilo življenje med tovornjaki, razdrtimi in podrtimi motorji, med ličarji in kleparji. To je bilo razgibano otroštvo. Enkrat so ličarji mene in brata pobarvali v zeleno, s tem so 'razveselili' mamo, drugič sva z bratom preizkušala elektriko in sva z žico na odsluženih akumulatorjih povezala plus in minus in čakala, da je zažarelo in počilo, da so vsi pritekli gledat, kaj se dogaja. V naši drvarnici so bili spravljeni prvi karti v Sloveniji in midva z bratom sva bila tista srečna mulca, ki sva jih lahko vozila po dvorišču delavnice, kar je bil seveda luksuz. Še danes bi bili mulci navdušeni nad to možnostjo."
Tudi tekmovali ste v gokartu?
"Ja, a zelo malo. Tekmoval sem na prvem mladinskem prvenstvu Jugoslavije in sem bil prvi, ker sem bil edini mladinec. Spomnim pa se, da mi je motor ugašal. Ugotovil sem, da skače kapa s svečke, in sem jo kar med vožnjo z roko potisnil nazaj. Me je tako 'zrukalo', da me je skoraj ubilo. To so moji uspehi v kartingu."
Bili pa ste tudi dober nogometaš, se poizkusili v rokometu ...
"Z rokometom sem hitro odnehal, ker so me dali na gol. Trener mi je vrgel dve žogi, prvo v glavo, drugo pa ... nekoliko nižje in sem ugotovil, da ne bom rokometni golman. Sem pa igral nogomet za Postojno, pri mladincih sem 'dogural' do primorske reprezentance, malo igral v primorski ligi, morda se ji je reklo tretja liga. Potem sem nehal. Čez deset let, ko sem bil že na radiu, me je poklical sodelavec, če bi igral v veteranski ligi. To pa lahko. Takrat sem imel kakih 35 let. Že na prvi tekmi, ko so nas mladi mulci iz Koštabone skoraj polomili, smo ugotovili, da to ni veteranska liga, in čez pol leta je postala primorska liga. Kar naenkrat sem spet igral v ligaškem tekmovanju in tako še naslednjih deset let. Če se ne motim, sem bil celo dvakrat 'golgeter' te lige."

Spanje na radiu in milijon dinarjev plače

Študirali ste v Ljubljani, ko je bilo ozračje že zelo sproščeno. Je bilo divje?
"Živahno je bilo, zelo svobodno vse skupaj. Danes eni jamrajo, kako je bilo težko ... Tisti, ki so bili zoprni takrat, so zoprni tudi danes. Verjetno se je komu zgodila tudi kakšna krivica, ampak krivice se dogajajo v življenju cel čas. Študiral sem na FSPN-ju, ki se je že malo liberaliziral, liberalizirali so se tudi profesorji. Živeli smo v domu FSPN in vse bom povedal, če rečem, da je bil naš sosed Stane Dolanc. Imel je običajno mansardno hišo, edino, kar ga je ločevalo od drugih, je bil kiosk z varnostnikom pred njo. Ravno ob poti v naš dom. Bogi policaji, vsak večer so poslušali v tistem kiosku, ko smo jim naročali pomfri z majonezo.'Tok, tok, tok, a imate pomfri z majonezo?' Enkrat smo na prvi dan pomladi na balkon v desetem nadstropju dali zvočnike in nabili skupino Iron Butterfly in njihov In a gadda da vida. Dolanc je hodil gor in dol in kričal 'Za koji ku*** delate to?' 'Za prvi dan pomladi.' 'Aja, res? Potem pa lahko.' Posebno obdobje je bilo, tudi malo neresnično. Ni bil problem dobiti službo. Ne le, da si jo dobil, če si imel srečo, si dobil službeno stanovanje. To so take sanjske zadeve za današnji čas."
Dolga leta ste delali kot novinar in urednik različnih primorskih medijev.
"Radovednost me je dajala. Začel sem kot novinar na radiu. In bil sem prvi, ki je tam dobil milijon dinarjev plače. Niti direktor ni dobil toliko. Praktično živel sem na radiu. Ko sem prišel iz Postojne v Koper, nisem imel kje biti in sem spal v teleprinterski sobi. Ko so teleprinterji ob petih začeli delati, sem bil prvi tam in iz vesti pripravil jutranja poročila. Potem sem delal dopoldne, popoldne in zvečer, in ko so ure sešteli, sem dobil več plače kot direktor. A to še zmeraj ne pomeni, da smo imeli kaj denarja, ker smo ga veselo zagonili za žurke in sem si moral na koncu iti spet sposodit k očetu, ki je imel štirikrat manjšo plačo."

Če niti z Jamesom Taylorjem ne uspeš "zmutiti" ženske ...

"Nisem poet, temveč pripovedovalec zgodb," pravite. Napisali ste več kot 500 besedil. Bodo kdaj zaživela v pesniški zbirki?
"Ne vem. 'Forsirajo' me, naj napišem knjigo s teksti, a se tega vztrajno otepam. Čeprav si včasih, ko preberem kakšno besedilo, rečem 'jeb*** sunce, niti nisem vedel, da sem tako dobro napisal'. Za zdaj se držim še malo nazaj. Lovi me tudi ena od literarnih založb, da naj izberem najboljše pesmi. Izbral sem jih kakih 120 in potem mi je za vsako, ki bi jo še moral izločiti, žal. Ob vsaki namreč tudi pripovedujem, kako je nastala, in to vzame nekaj prostora. K temu ne bi rad pristopil z nekim nemarnim pristopom. Želim si, da bi šlo za knjigo zgodb, kjer so zraven napisana tudi besedila, kako so nastala in zakaj. Potem veš, zakaj je Portorož devetnajstopet tak, kot je. Gledal sem razglednico z letnico 1905 in o tem napisal pesem. Od vsega mi je pri besedilih najpomembnejša prva beseda, prva misel. Ko napišeš prvo besedo, potem vse 'laufa'. Recimo 'Ko mene več ne bo', razmišljal sem in ugotovil, da 'bo vse tako kot prej'."
Hiti so tiste pesmi, ki jih potem fantje igrajo puncam, menda pravite. S katero ste pa vi uspeli?
"James Taylor in njegova You've got a friend. Poskušal sem tudi z drugimi, a to je bila zadnja šansa. Vedno rečem, da če niti z Jamesom Taylorjem ne uspeš 'zmutiti' ženske, potem si 'gotov'."
Vi ste bili uspešni, glede na to, da sta z ženo skupaj že od študentskih let.
"Ja, s Štajerko, Mariborčanko. Z mamo sta stanovali v majhnem stanovanju nad Astorio. Spoznala sva se pa na faksu. Zelo preprosto je življenje skupaj. Tisto, kar ne moreš narediti ti, rečeš ženi in obratno. Zdaj zmeraj bolj živiva tako kot v domu FSPN. Ko so normalne razmere, imamo na ulici neke vrste študentski kamp, skupaj kuhamo, če je treba. Vsi so se preselili od povsod. Prišel je denimo novinar Dela Vito Divac, prijatelj s faksa. Baje smo se zmenili, da se, ko se upokojimo, dobimo v Izoli. Tako zdaj vse zmeraj bolj spominja na dom FSPN. Življenje, ki ga imamo, je poseben luksuz. Tudi zdaj v krizi. Podobno kot takrat, ko sem šel v vojsko, ko nisem delal velike drame iz tega. Leto dni se bom postavil v drugi plan, sem si rekel, in sem brez problemov prišel skozi. Enako je tudi s to epidemijo. Morda je le stanovanje malenkost bolj pospravljeno."
Koliko vam ob vseh aktivnostih ostane časa za to, da ste nono?
"Z vnuki sta dva trenutka lepa - ko pridejo in ko grejo. Mi se imamo strašno radi in jaz sem tisti, ki je zadolžen za kvarjenje otrok. Kar jih učijo starši, poskušam malo drugače, da imajo tudi drugo informacijo, drugo mnenje. Z ženo se ne mešava v osnovno vzgojo, dovoliva pa kakšno stvar več kot starši. Razvajava na nek način. Je pa to tudi muka. Si ne predstavljam, da bi kot kak Mick Jagger moral zdaj skrbeti za dojenčka. Lazijo po tebi gor in dol, po glavi, pa 'dvigni me', sem, tja ... Si oddahnem, ko gredo, rabim regeneriranje. Je pa fajn, ko spoznavaš nove generacije, vidiš, kako razmišljajo, kaj vse vedo. Mi smo potrebovali deset let za tisto, kar oni vsrkajo v treh letih. Za D-dur sem potreboval dve leti, oni se že rodijo z njim."

Da mi ne bodo nosili torte s sedemdesetko gor

Kar nekaj nagrad se je v življenju nabralo, od Melodij morja in sonca, Slovenske popevke do Ježkove nagrade. Kaj vam pomenijo in kaj štejete za svoj največji dosežek?
"Največjega dosežka še nisem dosegel. Moj cilj je, da bi živel 150 let in bi bil star 50 let. Pa tudi žena in vsi ostali, ker drugače bo dolgčas. Nagrade pa ... So fajn, ko jih dobiš, nekdo je opazil, kar delaš. Nisem pa obremenjen z njimi, niti pod razno. Ko ti čestitajo, si rečeš, saj nekomu jo morajo dati. Edino pri Ježku, pa sem prej dobil že dosti nagrad, sem se navadil reči 'hvala lepa'. Pri tej nagradi sem videl, da je ljudem, ki so mi čestitali, to res nekaj pomenilo. Nisem vedel, da je taka odzivnost. Še veliko kasneje so me na nastopih naslavljali z 'Ježkovim nagrajencem'. Kar šok. Enkrat smo sedeli pred bifejem v naši ulici in je šla mimo velika skupina ljudi, ki je gledala proti nam. Eden od njih se je ustavil in povedal, da so iz Gorenjske, da grejo na sejem kakijev v Strunjan in so šli pogledat tudi ulico, kjer živi Mef. 'Zdaj smo pa vas celo videli v živo.' Od nerodnosti nisem vedel, kam bi se pogreznil. Sem že spomeniška vrednost postal."