Korošica, ki je pri 22 letih v svetu športnega plezanja osvojila tako rekoč vse, kar se osvojiti da, čaka le še na en veliki izziv: premierni nastop na olimpijskih igrah, kjer bo v vlogi prve favoritinje. Janja Garnbret je prvo ime svetovnega plezanja, saj je že nekajkrat postala tako svetovna prvakinja kot zmagovalka svetovnega pokala. Že pred petimi leti je postala v Parizu najboljša na svetu v težavnostnem plezanju, istega leta si je na Kitajskem zagotovila prvo skupno zmago v svetovnem pokalu. Leta 2017 je postala še evropska prvakinja v kombinaciji, pred dvema letoma pa je na Japonskem prva v zgodovini osvojila vse tri naslove: postala je svetovna prvakinja v težavnostnem in balvanskem plezanju ter kombinaciji. Tik pred epidemijo je postavila še en mejnik - zmagala je na vseh šestih tekmah svetovnega pokala v balvanskem plezanju, kar je nov njen uspeh brez primere v svetu.
Janja Garnbret je postala tudi ambasadorka jeklenega poligona za vadbo na prostem v Slovenj Gradcu. Ob tej priložnosti se je z njo pogovarjala Petra Majdič, nekdanja vrhunska smučarska tekačica in ambasadorka jeklene volje Skupine SIJ - Slovenske industrije jekla.
Kot mlada plezalka si najbrž neštetokrat padla z enega in istega oprimka. Kje si našla voljo, da si ga enkrat končno premagala?
Plezati sem začela po drevesih in se spomnim, da se mi je najvišja veja zlomila in sem padla z višine štirih metrov. Na srečo mi ni bilo nič, ampak sem takrat začutila, da bo to to. Da je to moj šport. Potem so me starši vpisali v klub, kjer nikakor nisem hotela iti dol s stene. Ko so vsi že končali, sem bila jaz še vedno na steni, tudi po pol ure neprekinjeno. Kje sem dobila jekleno voljo? Ne vem, že od samega začetka sem čutila, da je to moj šport. Tudi moja ljubezen do športa je bila že od samega začetka tam, kjer mora biti. Še sedaj je ista. Vedno sem želela imeti ta občutek breztežnosti, ko premagaš samega sebe, v bistvu nikoli nisem spustila oprimka.
Je jeklena volja v finalu svetovnega prvenstva bolj trdna takoj po startu ali tik pred zadnjim oprimkom na vrhu stene?
Ja, jeklena volja mora biti od samega začetka. Že na ogrevanju moraš biti stoodstotno osredotočen na to, kar boš naredil. Je pa res, da vpliva veliko dejavnikov, kako se počutiš tisti dan, poraja se tudi veliko dvomov, ali bo ali ne bo. Ampak moraš vedeti, da, ko bo treba, moraš biti zbran in dati vse od sebe. Je malo treme, vedno je nervozno pred startom. Ampak ko veš, da gre za zmago, ko veš, da si pred zadnjim oprimkom, da moraš narediti samo še en gib, pa si na vrhu, takrat pa udari tista prava jeklena volja, ko nikakor ne spustiš oprimka in stisneš do konca in počrpaš vse iz sebe.
Si se kdaj srečala s steno, ob kateri si pomislila, da ni niti najmanjše možnosti, da bi jo preplezala?
Večkrat! Lahko rečem celo, da vsak dan na treningu. Ko ti trener postavi nekaj, ko rečeš, kaj je pa to? To se pa danes res ne da! Pa reče, daj, vsaj poskusi, ti bom pomagal, pa bova skupaj našla rešitev. In potem kar gre! Na treningu pač moraš iti čez sebe. Ker veš, da se ti bo ta trening enkrat v prihodnosti poplačal. Tako gre dostikrat, ne dostikrat, skoraj vsak dan. Ko me peče koža. Vse te boli, pa si misliš, da se danes ne boš mogel premikati po steni. Pa potem kar gre, ker veš, da se ti bo to enkrat poplačalo. Je težko, ampak zato imaš okoli sebe ljudi, ki ti bodo vedno pomagali. Potem vedno gre.
V tem primeru komaj čakaš, da pride tekma, da se končno malo spočiješ? Ker je tekma najbrž lažja kot trening?
(Smeh.) Lahko bi tako rekla. Sva se s trenerjem ravno zadnjič hecala, ker me na treningu vedno postavi pod enak pritisk, kot da sem na tekmi. In sem mu rekla, da še na nobeni tekmi nisem bila pod takšnim pritiskom, kot sem na treningu. Potem, ko pridem na tekmo, vem, kaj me čaka, in sem veliko bolj sproščena.
Vsega ravno prav
Zaradi česa zmaguješ? Zaradi svoje glave, jeklene volje ali telesa, ki je absolutno izvenserijsko?
Vsega mora biti po malem. Oziroma ne po malem, vsega mora biti ravno prav. Glavo je treba imeti na pravem mestu, imeti moraš jekleno voljo in motivacijo za tekmo pa fizično moraš biti vrhunsko pripravljen. Tako da jaz bi rekla, vsega ravno prav!
Kakšen je tvoj trening psihološke priprave?
Nimam psihologa. Še nikoli doslej nisem delala s strokovnjakom samo za psihološko pripravo. V zadnjih letih, vedno takrat, ko sem bila postavljena v takšno situacijo, sem se nekako rešila iz položaja oziroma sem našla svoje psihično stanje, v katerem sem lahko tekmovala tako, kot je bilo treba. Zdaj pa mi moj trener pomaga tudi pri psihološki pripravi in mi je v zelo veliko oporo. Vsak misli, da zdaj, ko si na vrhu, pa nimaš nobenih težav. Ker zmaguješ, ker si zmagal toliko tekem, ker si čisto na vrhu, da sedaj je pa vse perfektno. Ampak zdaj vidim, da ni nobene meje za napredek. Fizično tako ali tako, sem vedno rekla, ne vidim meje, sploh pa s psihološkega vidika lahko ogromno napreduješ. Tako da delam na tem, na svojih težavah, ki sem jih v letu 2020 odkrila, in preteklo leto je bilo perfektno za to. Bilo je olimpijsko leto, zato sem tempirala svojo formo samo na to. A ne bom rekla, da je bilo slabo. Vedno rečem, da je vse za nekaj dobro, tako da je bilo tudi leto 2020 za nekaj dobro, res sem se veliko naučila.
Raje treniraš ali tekmuješ?
Vedno rečem, da raje treniram. Ker mi tisti občutek na treningu, ko vidiš svoj napredek, ogromno pomeni. Je pa fino tudi na tekmi, ko imaš priložnost to pokazati. Ko moraš biti v danem trenutku pripravljen: psihološko, fizično, vse. V tistem trenutku moraš pokazati vse, za kar si treniral. Zato bi sklenila: oboje.
Neuspeha nisem poznala
Kaj je zate neuspeh? Drugo mesto ali da nisi preplezala tega, kar si si zadala?
Od vsega začetka, ko sem začela tekmovati, neuspehov nisem poznala. Ko sem prišla na prvo tekmo v mladinski reprezentanci, na mladinsko evropsko prvenstvo, sem zmagala. Potem vse naslednje tekme sem kar zmagovala. Tovrstnega neuspeha sploh nisem poznala. Potem sem prišla med člane, torej na svoj prvi svetovni pokal, ki je bil tudi evropsko prvenstvo, in sem bila druga. Kar je bilo zame neverjetno, saj je bila to moja prva tekma med članicami. Neuspeha nisem poznala. V mojih začetkih je bilo drugo mesto zame neuspeh. Sčasoma se moraš tudi na to navaditi, da včasih ne gre vse po načrtu. Da pride kakšen dan, ko ne moreš dati iz sebe tistega, kar bi hotel. Moraš se navaditi tudi na neuspeh in moraš se naučiti kaj iz tega in moraš potegniti kaj dobrega. Tako sem se veliko naučila, ker ne gledam več samo na drugo mesto, ampak na vse, kar se je dogajalo ob tem, kako sem razmišljala, kaj lahko naslednjič popravim. Ne razmišljam več, da je neki rezultat moj neuspeh, ker včasih se mi zgodi, da zmagam, pa sem nezadovoljna. Seveda sem zadovoljna in srečna, ker sem zmagala, ampak zatem, ko pogledam, kako sem plezala, in ugotovim, da sem plezala grdo ali pa da res ni bilo v redu, je tu prostor za izboljšave.
Te je strah konkurence ali imaš tako močno samozavest zaradi psihološke in fizične trdnosti, da je kot neka jeklena volja, da veš, da boš enostavno zmogla? Ali te je v zadnjih letih, ko tekmuješ v samem vrhu svetovnega pokala, kljub vsemu strah, ko gledaš konkurenco, kako se razvija?
Imam veliko spoštovanje do vseh konkurentk, a se jih ne bojim. Vsaka plezalka trenira čez zimo, vsaka trenira zato, da bo boljša. Vsako leto je konkurenca večja. Nikoli še ni bilo, da bi bilo manj konkurence oziroma da bi bila slabša. Vedno moraš biti stoodstotno pripravljen za naslednjo leto, ker nikoli ne veš, kaj se bo dogajalo.
Plezalci smo obsedeni z magnezijem, brez njega ne moremo
Vrniva se k predstavitvi plezanja. V drugih športih velja, da se v svetovnem pokalu in na olimpijskih igrah zberejo najboljši iz določene panoge. Je v plezanju podobno ali imamo ogromno prostih plezalcev, ki se nikoli ne udeležujejo tekem, a so prav tako fantastični vrhunski športniki na svojem področju?
Plezanje je zelo raznolik šport. Če ne tekmuješ, lahko plezaš v skali in tam podiraš rekorde na nek način. Veliko je dobrih plezalcev, ki plezajo zunaj in niso udeleženci tekem oziroma so nekoč tekmovali, sedaj pa so se preusmerili. Ne moreš reči, da je nekdo boljši zato, ker tekmuje, ali pa nekdo slabši, ker pleza zunaj. Zelo je raznoliko. Je pa res, da se je plezanje v zadnjem obdobju močno razvilo. Včasih si lahko počel oboje: lahko si tekmoval in plezal v skali. Sedaj pa tega ne moreš več početi, ker je tako raznolik stil, da to preprosto ne gre. Če si se odločil, da boš plezal v skali, plezaš v skali. Ne moreš kar preklopiti pa iti na tekmo in zmagati. To danes ne gre več. Če iz svojih izkušenj povem, že meni je čudno, če grem iz svojega ritma treningov in plezam v skali, mi je nenavadno. Čeprav to delam vsak dan, ko pridem v skalo, potrebujem vsaj dva tedna, da se navadim, da dobim občutek. Čeprav je tudi to plezanje, ampak je čisto druge vrste. Na prihajajočih olimpijskih igrah bo olimpijska kombinacija. Zato tisti, ki so specialisti za balvansko plezanje ali pa težavnostno plezanje, ne bodo na olimpijskih igrah, ker se s kombinacijo niso mogli uvrstiti.
Kaj je kombinacija
Malo natančneje opiši, kakšen bo tvoj tekmovalni dan na olimpijskih igrah. Kaj je kombinacija?
Tekma bo potekala v dveh dnevih. Prvi dan so kvalifikacije, drugi dan je finale. Izvedena bo kombinacija vseh treh disciplin: hitrostnega, balvanskega in težavnostnega plezanja. Tekmovalk bo dvajset. Vse plezamo v kvalifikacijah, sledi finale za osem najboljših. To bo kombinacija vseh treh disciplin. Najprej hitrostno plezanje, ni potrebno posebej poudarjati, vedno ista stena, vedno isti oprimki, vedno ista postavitev, vedno isti naklon stene. Ni ravna stena, pet stopinj je nagnjena proti tebi. In zmaga tisti, ki pride najhitreje na vrh. Najenostavnejše. Druga disciplina je balvansko plezanje. Imamo tri krajše smeri, stena je visoka pet metrov, padeš na blazine. Torej nisi varovan z vrvjo, gre za prosto plezanje, in padeš na blazine. Zmaga tisti, ki osvoji več vrhov oziroma, še malo bolj zakomplicirano, ima več bonusov. Ampak enostavneje povedano - zmaga tisti, ki osvoji več vrhov. In še tretja disciplina: težavnostno plezanje, stena je visoka okoli 16 metrov, zmaga tisti, ki pride višje. Si varovan, plezaš na vrh, smer ima približno 40 gibov, a oprimkov veliko več. Rezultati iz vseh disciplin se nato množijo. Če si zmagal težavnostno in balvansko pa si bil v hitrosti osmi, imaš na koncu rezultat 8 (8 x 1 x 1).
Eno netipično vprašanje. Pri koliko letih bi lahko začela plezati, pa misliš, da bi še zmeraj bila tako uspešna? Ali si zaradi svoje volje tako dobra? Pri kolikšni starosti naj otroci začnejo plezati? Mogoče pa se kdo, ki je že v letih, odloči za aktivno plezanje. Lahko tudi on postane eden najboljših na svetu?
Plezati sem začela pri šestih ali sedmih letih. Rekla bi, da prej, ko začneš plezati, bolje je, ni pa to pogoj. Poznam ljudi, ko so začeli plezati pri trinajstih, pa so pri osemnajstih že dobili tekmo za svetovni pokal. Poznam primer, ko je punca začela plezati pri osemnajstih, pa je rezultatsko gledano še zdaj najboljša plezalka v zgodovini. Tako da starost ni ovira, pomembni sta jeklena volja in motivacija.
Je magnezij za oprijem med plezanjem zate sploh pomemben? Lani si na tekmi svetovnega pokala v Švici že kmalu po vstopu v steni ostala brez vrečke za magnezij, pa si bila vseeno prva na vrhu. Kako je to mogoče?
Ja, zanimiva zgodba. Ko sem začela plezati, sem rekla, da magnezija ne bom nikoli uporabljala. Trener mi je govoril, daj malo magnezija gor, ker bo bolje. Ne. Jaz ga nisem hotela uporabljati. Mogoče je to ostalo. Ostalo malo v meni. To je psihična zadeva. Plezalci smo obsedeni z magnezijem, brez njega ne moremo. Če nimaš magnezija, postaneš kar malo nervozen, roke se ti potijo in ga res potrebuješ. Sebe dobro poznam in kot sem trmasta, ko mi je vrečka z magnezijem padla, sem si rekla, da bom pač splezala smer brez magnezija. Takrat se je v meni vklopila volja, jeklena volja, da kljub temu, da se ti kaj takega zgodi, ne moreš kar obupati, ne moreš se kar spustiti iz stene in reči, da nisi mogel, ampak poskusiš. In se potrudiš stoodstotno. Tako mi je uspelo.
Kot ena redkih Slovenk si sama sedla za volan dirkalnika formule ena in odpeljala nekaj krogov po dirkališču. Si tam našla kakšno vzporednico s plezanjem?
Ja, obožujem hitro vožnjo! Resnično sem uživala. Vzporednico s plezanjem? Hm. Težko je najti vzporednico, je pa pomemben občutek. Tako kot je v plezanju pomembno - vse je okoli občutka: kam stopiti, kje stopiti, kako se premikati po steni. Vse je v občutku in enako je v avtu. Avto moraš začutiti. Poistovetiti se moraš z dirkalnikom. Vzporednico sem našla v občutku.
Tvoja najtežja poškodba?
Moram hitro trikrat potrkati, nisem imela resnih poškodb. Enkrat sem si zlomila prst - del kosti se mi je odlomil. Morala sem počivati tri tedne, manjše težave sem imela z ramo. To je vse, na srečo.
Janja, odkar te poznam, si nasmejano, veselo dekle. Kaj je tisti delček v življenju, ki ti to daje?
Vse je v življenjski perspektivi! Kot si boš naredil, kot boš hotel imeti, tako pač bo. Zame je to plezanje. Ker v plezanju lahko sebe pokažem v tisti luči, v kateri me vsi poznate. Ukvarjati se s športom je nekaj najboljšega! Zame je to pač plezanje. Tam sem jaz res lahko jaz.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
