Komisarski jackpot

Povprečni Slovenec je kot konzument medijskih vsebin udarjen na reality showe. Razni masteršefi, plesne zvezde, ljubezni na kmetih ali telesne preobrazbe tolčejo izjemno gledanost. Reality show je šov, ki ga istočasno, ko ga gledaš, tudi pozabiš. Instantna hrana za instantne življenjske trenutke, ki sestavljajo polnovredni mozaik življenja v digitalnih postmodernih časih.
Najboljši reality show v politiki se zgodi vsakih pet let, ko se išče slovenski komisar, ki bo ga država za nagrado poslala stažirat v Evropsko komisijo, nekakšno evropsko vlado. Priznati moramo, da smo pred petimi leti gledali odlično sezono iskanja komisarja. Vsekakor bi si takratno iskanje komisarja zaslužilo, da po njem Netflix posname serijo. Štofa je gotovo dovolj vsaj za ducat napetih delov. Samonominacija bivše premierke Alenke Bratušek za komisarko, ljubezenski pozivi šefa Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja, da se mu pridruži v Bruslju, zgražanje naroda ob nečimrnosti in prevzetnosti glavne junakinje in koncentrirano zarotniško delovanje heterogenih slovenskih političnih sil, združenih v antiinteresu, da Bratuškovo in Slovenijo blamirajo in ponižajo.
Javnost in politika je na komisarstvo še posebej občutljiva, saj gre za najbolje plačano politično-funkcionarsko mesto, ki ga lahko zasede Slovenec. Boljša služba slovenskemu politiku ni dosegljiva, zato jo vedno sanjajo mnogi prvo- in drugokategorniki. No, ni čisto res, boljša služba je slovenskemu politiku dosegljiva, če je spreten in po karieri evropskega komisarja zavrti znamenita vrtljiva vrata in se prebije v katero od korporacij iz njegovega področja, ki bi jih moral prej nadzirati in omejevati v nenasitnih apetitih.
Osnovna plača evropskega komisarja znaša približno 22.300 evrov, namesto davka od tega zneska odbijejo manjši znesek v EU. Poleg plače so še deležni različnih nezanemarljivih dodatkov. Kljub temu da zaslužijo v mandatu krepko čez milijon, s čimer se v bistvu že lahko upokojijo, lahko po mandatu uživajo še tri leta nadomestilo, ki znaša do 65-odstotkov osnovne plače, po upokojitvi od 65. leta starosti pa prejemajo komisarsko pokojnino. Komisar v petih letih zasluži toliko kot Slovenec s povprečno plačo v celem življenju. Celoživljenjsko trpljenje na minimalni plači pa je vredno približno dveh let komisarskega dela. Zato smo Slovenci tako zelo občutljivi pri vprašanju, koga bo zadel komisarski jackpot.
Koga bo letos predsednik vlade Šarec poslal služit državi, pardon evropski zvezi, kot se to reče v evropskem žargonu, v sanjsko službo v Bruselj, je zgolj prestižnostno vprašanje. Aktualno komisarko Violeto Bulc je zelo odločno prečrtal. Njen strankarski šef Miro Cerar, za katerega Bulčeva ni želela kandidirati na volitvah, da bi se dejansko izmerila, kotira kot velik poraženec evropskih volitev, zato je revolt pred tem, da takšen lik za nagrado in za kravjo kupčijo z njegovimi poslanci, Šarec pošlje v Bruselj, razumljivo velik. Za ambiciozno Tanjo Fajon, ki ne skriva komisarskih ambicij in prihaja iz druge politične opcije, Šarec v kampanji ni našel lepih besed: „Imamo eno poslanko, ki je pred petimi leti na soočenju na FDV izjavila, da je zdravo imeti samo dva mandata, danes kandidira za tretjega.“ Premierju tudi niso všeč ljudje, ki se mu sami nominirajo, kar je primer medijsko izpostavljene slovenske veleposlanice. Bo tvegal s svojim evroposlancem Klemnom Grošljem, ki mu socialistično-ljudska koalicija že po tihem napoveduje enak sprejem na zaslišanju kot Bratuškovi? Tukaj pa je znova neuničljivi Karl Erjavec, ki se zaveda svojih omejitev, zato toliko bolj preudarno in v ozadju načrtuje pohod na komisarsko mesto.