Žana Vertačnik
Pristojne službe so posledice odpravljale še ponoči, v naslednjih dneh ali tednih, sporočamo mediji in beremo državljani ob naravnih in drugih nesrečah, ki neizprosno udarijo tudi pri nas. V Sloveniji, ki jo radi dojemamo kot varno zavetje in prostor, kjer se ne more pripetiti nič zares hudega. A vrstijo se bolj ali manj uničujoče poplave, požari in druga (naravna) razdejanja, pri čemer nato aplavdiramo vsem hrabrim, ki se spopadajo z izrednimi razmerami. Kot zlasti predane jih, prostovoljce ali pa tudi ne, vidimo na vrhuncu podivjanih razmer in tudi takrat, ko ljudem na najbolj ogroženih območjih pomagajo do vrnitve v ustaljene tirnice vsakdana. Tako državljani sistem za zaščito in reševanje dojemamo zlasti skozi osebno plat, manj pa je spraševanj o dejanski ureditvi in tudi morebitnih težavah, ki bodejo to področje, akterjem v sistemu pa zastavljajo nove izzive.
Ljudje smo se včasih veliko bolj zavedali, da mora vsak poskrbeti zase, šele potem ti lahko pomaga država
Ljudje zaupajo natančno definiranemu sistemu
Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje (URSZR) kot organ v sestavi obrambnega ministrstva po besedah poveljnika civilne zaščite Srečka Šestana nesporno deluje dobro, o tem je prepričan, takšen je vtis tudi na terenu, pravi. "Od same vzpostavitve tega sistema se kaže, da je dober. Seveda se zmeraj najde kakšna možnost za izboljšave in k temu tudi stremimo," pove Šestan, ki kot ključno prepoznava visoko zaupanje državljanov v njihovo delovanje. URSZR je organiziran na ravni države, občin in drugih lokalnih skupnosti, govoriti o posameznih ali najpomembnejših akterjih, ki zagotavljajo varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, pa je skoraj nemogoče in krivično, saj delovanje na državni in lokalni ravni skupno bazira na kar 58 tisoč ljudeh. S ciljem zmanjšati število nesreč, jih preprečevati ter zmanjšati število žrtev in drugih posledic katastrof je vzpostavljeno že utečeno delovanje z izdelanimi načrti, ocenami ogroženosti, tveganj za nesreče in drugimi scenariji. Sistem je dober in učinkovit, je prepričana obramboslovka dr. Jelena Juvan, ki prednosti vidi zlasti v visoki stopnji definiranosti. Tako vzporednice potegne z eno od okoliških držav, pri čemer pravi, da je opazna razlika v kakovosti izvedbe: "V primerjavi z Italijo je naš sistem natančneje opredeljen in učinkovitejši. Kljub temu da Italija leži na potresnem območju, se je vedno izkazalo, da so bili ob prvem ukrepanju kaotični in neorganizirani."
Regije bi prispevale k višji stopnji odzivnosti
Juvanova pravi, da je sicer nemogoče spregledati nekatere težave, predvsem "v smislu kadrovske podhranjenosti in premajhnih finančnih virov", a podobne težave pestijo tudi druge sisteme v naši državi, ob policiji in vojski to raven prepoznava kot še najmanj problematično. "Težave imajo pri povezovanju različnih akterjev, služb, ampak to so težave, ki so identificirane in se odpravljajo," ugotavlja sogovornica. Tako tudi Šestan, ki največje ovire prepoznava pri delovanju v lokalnih skupnostih. "Po moji oceni je največja pomanjkljivost ta, da je veliko ali celo preveč lokalnih skupnosti. In ta, da nimamo ustrezne politične organizacije na regionalni ravni," ocenjuje Šestan. Vsaka stvar se najprej zgodi v lokalni skupnosti in šele potem, če situacije ne morejo obvladovati, na pomoč priskoči država, delo oriše poveljnik, ki ta položaj zaseda že sedmo leto. Opomni, da pri tem "umanjka neka politična organiziranost na regije, ki bi odziv še izboljšala". Poleg tega poveljnik prostor za izboljšave vidi še v državnih rezervah, izčrpala jih je tudi begunska kriza, zlasti v smislu nastanitev in drugih zmogljivosti, ki pridejo v poštev ob velikih nesrečah. Tam, kjer na drugi strani Juvanova vidi največ potenciala za napredek in pravzaprav bistvo učinkovite pripravljenosti na najhujše, pa je kovanje scenarijev s katastrofalnimi posledicami. "Se mi zdi, da imamo dobro razdelan sistem in načrte zaščite reševanja po posameznih ravneh. Pri teh načrtih je problem samo to, da so narejeni po scenarijih, ki predvidevajo milejše oblike kriz," pojasnjuje, ko navaja, da so na primeru Jedrske elektrarne Krško (JEK) narejeni načrti (zgolj) za evakuacijo. "Včasih je treba pri nesrečah razmišljati tudi o črnih scenarijih, čeprav so ti zelo malo verjetni, ampak lahko se zgodijo," še poziva profesorica z ljubljanske fakultete za družbene vede.
Od naravnih katastrof do kibernetskih groženj
In kateri so ključni varnostni izzivi, s katerimi se bo treba soočati v prihodnje? "Poplave, razne pozebe, tudi bombe konec koncev oziroma ostanki prve in druge svetovne vojne obsegajo naše področje dela," pravi Šestan, ki sicer kot največjo grožnjo prepoznava potres. "Na te stvari se je treba pripravljati, se izobraževati, usposabljati in ozaveščati, da vemo, kaj storiti. Ker potresa se ne da napovedati in to pomeni, da je tista prva, hitra reakcija zelo pomembna," je prepričan sogovornik. Juvanova kot posebej pomembno področje prepoznava še kibernetske grožnje. Vdiranje v bančne račune, kraje identitet in pomembnih podatkov ter sesutja omrežij so po njenih besedah izzivi prihodnosti. "Grožnje so se bistveno spremenile," opozarja profesorica z ljubljanske fakultete za družbene vede. Predrugačena je tudi infrastruktura, med drugim zaklonišča, ki jih je precej manj. Pa tudi namembnost teh se je spremenila, opozarja Šestan: "Včasih smo imeli v glavi, da so zaklonišča samo za vojno. To ni res, uporabna so lahko v drugih okoliščinah, pri umazani bombi, kot radi imenujemo, ali pa pri kakem razlitju nevarnih snovi." Šestan pravi, da so še obstoječa zaklonišča nasploh v slabem ali pa slabšem stanju. "Je res tudi nekaj objektivnih težav, predvsem pri lastništvu, pri propadu nekdanjih velikih firm, ki so imela v lasti zaklonišča." Tudi če bi izkoristili vse kapacitete, ki jih omogočajo obstoječa zaklonišča, bi po besedah poveljnika CZ bilo prostora za zgolj 17 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije. A ob tem dodaja: "Je pa dejstvo, da jih seveda ne potrebujemo povsod in vsi hkrati."
Največja pomanjkljivost je ta, da je veliko ali celo preveč lokalnih skupnosti. In ta, da nimamo ustrezne politične organizacije na regionalni ravni
Državljani naj se še bolj angažirajo v (samo)pomoči
Iz preteklosti se spominjamo vsedržavne akcije Nič nas ne sme presenetiti (NNNP), v sklopu katere je v času Jugoslavije oblast ljudi pripravljala na najhujše, a iskati izboljšave na podlagi prejšnjega sistema bi bilo nesmiselno, tudi zato, ker je bil odnos ljudi do sistema takrat osnovan na (več) samoiniciativnosti, je kritična Jelena Juvan. "Takrat smo imeli sistem NNNP, a ljudje smo se včasih veliko bolj zavedali, da mora vsak poskrbeti zase, šele potem ti lahko pomaga država," opozarja in deli svoja opažanja, ko pove, da se danes "pri mlajših generacijah zdi, da se samo čaka, da bodo drugi pomagali namesto njih". V prvi vrsti poskrbeti zase v smislu samopreskrbe naj bo zato osnova, dober primer umanjkanja tega pa sogovornica išče v razdejanju ob žledu leta 2014, ko smo bili priča popolnemu razpadu električne infrastrukture: "Najlažje so preživeli ljudje na vaseh s klasičnimi pečmi, tisti v mestih pa niso imeli alternativ, iz blokov so hodili k sorodnikom. Moramo razmisliti sami pri sebi." O bistveni vlogi posameznika, državljana, ki lahko z majhnimi dejanji veliko pomaga, razlaga tudi Šestan: "Treba je vedeti, da pri vseh reševalnih službah in vsej masi reševalcev, ki jih v Sloveniji na srečo imamo, med njimi je seveda največ gasilcev, ti ne morejo biti v vsakem trenutku na vsakem kraju." Zato je po njegovem mnenju najpomembneje, da "se državljani navadimo, da znamo nekatere stvari narediti sami, seveda če niso nevarne za naše zdravje ali življenje". Postavitev nekaj protipoplavnih vreč navaja kot primer, kjer je "strošek minimalen, je pa učinek lahko zelo velik".
Informacije bi lahko posredovali sodobneje
Pred aktivacijo pa je državljane treba informirati, samo tako je reakcija lahko učinkovita in usmerjena h krpanju navadno v kratkem času nastalih težav. V URSZR sicer zagotavljajo, da pripravljajo raznovrstne vsebine o ravnanju pred in med nesrečo ter po njej, dostopne so v najrazličnejših oblikah, tudi kot plakati, razna medijska sporočila, največkrat pa v elektronski obliki na spletu. Šestan v novih tehnologijah vidi prednosti in zato vztraja, da "izgovora za to v današnjem času ne more biti". Da vendarle še obstaja razkorak in bi lahko s sodobnejšimi pristopi, kot so aplikacije na telefonu, za obveščanje naredili še kaj več, pa opozarja Juvanova. "Na Japonskem v primeru cunamijev obveščajo s SMS-sporočili, to je zagotovo boljši pristop," opozarja na dobre prakse, a dodaja zavedanje, da tudi to brez interesa posameznika lahko naleti na gluha ušesa. Spominja se, da so pred leti v občinah, ki ležijo neposredno ob JEK, izvajali akcijo, "ko so po gospodinjstvih delili brošure o tem, kako ukrepati v primeru jedrske nesreče". Pa izkupiček, ko so po določenem času izvajali terensko raziskavo in prebivalce spraševali o brošurah? "Večina je vedela, da so jih dobili, niso pa jih prebrali, kaj šele, da bi jih shranili. Te brošure so bile zelo pomembne, ker so bile tam navedene evakuacijske poti, kar je ključen podatek za ljudi, ki živijo tam, da vedo, kam se umakniti v primeru nesreče," se spominja profesorica s katedre za obramboslovje, ki tako vnovič poudari, da lahko sicer dovršen sistem učinkovito dopolni še angažiran posameznik.
Slovenija za nagrado dobila komisarja za civilno zaščito
Dejstvo, da se Slovenija lahko pohvali z zelo dobro organiziranim in delujočim sistemom civilne zaščite, ni moglo iti mimo nove predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ki se je naposled odločila, da slovenskemu kandidatu za evropskega komisarja dodeli resor za krizno upravljanje. “Slovenija je znana po tem, da ima dober sistem zaščite in reševanja, po tem, da v krizah, ki zadenejo prebivalstvo, zelo dobro reagira, od nas se učijo tudi drugi,” je bil z dodelitvijo resorja Sloveniji zadovoljen predsednik vlade Marjan Šarec.
Poleg delitve humanitarne pomoči EU, ki je največji donator na svetu na tej postavki, je Lenarčičev resor v bistvu resor za civilno zaščito in njeno usklajevanje na evropski ravni. Civilna zaščita sicer ostaja v pristojnosti držav članic, vseeno pa ima EU na voljo nekaj mehanizmov za pomoč v primeru naravnih in drugih nesreč, če seveda države članice zaprosijo za pomoč. Kako pomembna je civilna zaščita v Lenarčičevem resorju, kaže njegova odločitev, da je za svojo prvo misijo izbral Albanijo, ki jo je močan potres prizadel pred dvema tednoma. Lenarčič se je želel na lastne oči prepričati, kaj najrevnejša država v Evropi potrebuje in kako ji lahko EU pomaga.
V Lenarčičev resor spada generalni direktorat za evropsko civilno zaščito in operacije humanitarne pomoči (ECHO).
Tako rekoč dnevna delovna soba komisarja Lenarčiča pa je evropski koordinacijski center za krizni odziv v bližini sedeža Evropske komisije v Bruslju. To je center, v katerem vse dni v letu, tudi s pomočjo evropske satelitske tehnologije, prežijo na katastrofalne naravne pojave. Od ustanovitve lete 2001 je evropski mehanizem za civilno zaščito posredoval v več kot 200 nesrečah po vsem svetu. Slovenija ga je doslej aktivirala dvakrat, prvič leta 2014 ob žledu, drugič pa leto kasneje ob begunski krizi, ko je Slovenijo v humanitarnem koridorju prečkalo več kot pol milijona ljudi. Civilna zaščita vis-a-vis humanitarni pomoči za zdaj predstavlja manjši del Lenarčičevega resorja, a njegova ambicija je njena krepitev. (ue)
