Ogenj, ki na drugem koncu sveta požira deževni gozd, je vsekakor vreden odziva mednarodne skupnosti, pozornosti svetovne javnosti, obsojanja. A previdno. Pavšalne ugotovitve, kako se kapitalistični in vase zagledani zahod skupaj z mediji s to temo ne ukvarja, ne reagira dovolj, so zelo površne in vnetljive, poleg tega so prilile olja v že tako občutljivo debato, v kateri se je pomešalo in zamešalo mnogo dejstev, površnih ugotovitev in lažnih novic, vse skupaj pa je v očeh številnih utrdilo pozicijo okoljskega aktivizma kot elitističnega boja levičarskih razvajencev. Hudo neprijetna smer, sploh ker smo na točki, ko bi morala okoljski dialog in razmislek preiti v vse pore družbe, ne pa postati ali celo obstati abstraktna političnoaktivistična razprava, v kateri je znanost zadnja, ki se jo vpraša za mnenje.
Na začetek. Vemo, da amazonski pragozd proizvede veliko kisika (izraz pljuča sveta je sicer res pretiran, saj ga veliko tudi porabi), je ogromen hranilnik ogljika, predvsem pa neprecenljiv dom biodiverzitete. Neizpodbitno dejstvo je, da izgubljanje pragozda pomeni škodo za ves svet. Dokazov, da gre za požare človeškega izvora, je dovolj, ponudila sta jih brazilski predsednik Jair Bolsonero in njegov pribočnilk, okoljski minister Ricardo Salles, sama - izkoriščanje zemlje v Amazoniji in krčenje gozdov za širjenje pašnih površin in rudnikov, sta postavila med ključne podlage za ekonomsko rast Brazilije. In to v državi, ki je bila leta 2009 nekakšna zvezda podnebnih pogajanj.
Ko je v Kopenhagnu na sicer padlih, a pomembnih pogajanjih brazilski predsednik Luiz Inácio "Lula" da Silva krepko in brez zadržkov oštel bogate gringose (z Obamo na čelu), naj plačajo svoj dolg in ukrepajo, je bila Brazilija v podnebnem procesu prvi glas zapostavljenih držav južne poloble. Tudi takrat so se vrstili pozivi k prenehanju uničevanja pragozda in bili so deloma uspešni, Lula je prisluhnil znanstvenikom in okoljevarstvenikom in uvedel številne novosti pri preprečevanju nelegalne sečnje - a proti požarom (tudi takrat pretežno človeškega izvora) ni mogel prav dosti. Ena najhujših sezon požarov je bila v njegovem mandatu. Obrat z imenom Bolsonero je zatorej velikanski udarec za to državo, in to na veliko načinov. Za okoljskega ministra je izbral človeka, ki je kampanjo za kongres tlakoval s sporočilom, da je treba z okoljskimi aktivisti opraviti z metki. Južna Amerika je po številu nepojasnjenih umorov okoljskih aktivistov med prvimi na svetu in v preteklih 15 letih se je število ubitih okoljskih aktivistov podvojilo - 1558 ljudi po vsem svetu je med letoma 2002 in 2017 umrlo zato, ker so se borili za pravico do okolja.
In so se - spodbujeni od družbenokritičnih obsojanj v stilu "poglejte kako gori, kaj dela desničarski ekstremist tej ubogi državi" - kazalci zvezd, kot so DiCaprio, Ronaldo, svetovnih politikov, številnih aktivistov in medijev, uperili v Brazilijo. (Četudi so nekateri to storili s fotografijami iz leta 2002.) V času, ko bi se moral okoljski trud poenotiti, ga bolj kot kadarkoli načenjajo delitve na revne in bogate, leve in desne, priviligirane in depriviligirane. In to je res zadnje, kar potrebujemo ta hip, prav zaradi likov, kot sta Bolsonero ali Trump. Če kaj, potem mora skrb za normalno okolje in planet, ki bo čez 100 let zagotavljal preživetje človeški vrsti, preseči delitve, poslušati znanost.
Dejanja brazilskega predsednika so brez dvoma obsojanja vredna, ampak mednarodna skupnost naj obsoja odločno in dostojanstveno, pravzaprav je k temu obvezana. Sicer bo vse ostalo pri obmetavanju z levimi in desnimi, kapitalisti, komunisti in podobnim, kar je, če sploh lahko govorimo o globalnem gibanju za prihodnost planeta, huje kot strel v koleno. Pripisovanje okoljskih zločinov le desnici in desnomislečim pa je hudo sprenevedanje. Morda so leve vlade v povprečju bolj naklonjene okolju prijaznim politikam, ampak ko se zgodijo posamezni ukrepi, je naklonjenost kmalu le še dim brez ognja. Tudi veliko posameznikov precej liberalnih stališč in nadzorov, se, ko pride recimo do vprašanja njihovega dizla ali stejka, torej njihove temeljne pravice, postavi na okope. Vzemimo recimo Slovenijo - prav nobena vlada, razen mogoče čisto prve, ni naredila velikih okoljskih premikov.
Nobene potrebe torej ni, da se kdorkoli pusti zvleči v godljo politikantstva, v sistem vpitja in kričanja, ko gre za okoljske politike in ukrepe. In prav zato je tako zelo dragocen aktivizem deklice Grete, ki se ne pusti zvleči v blato in sporoča jasen cilj čisto vsem enako: "Poslušajte znanost in ukrepajte!"
