Različne interpretacije zadnjega odmevnega posla v avtomobilski industriji, ko se združujejo legendarna Porsche in Bugatti ter svobodomiselni hrvaški Rimac, so v širšem pogledu dogajanja na gospodarskem zemljevidu, ki ga v vse večji meri obvladujejo visokopotentni podjetniki iz generacije milenijcev, pravzaprav nepomembne. Je to prevzem, združitev, pripojitev ...? V duhu liberalizacije bi lahko mirne duše zapisali tudi, da gre za zakonski trikotnik. Ki ga združuje ljubezen do denarja. Do posla. No, pa tudi do presneto hitrih in pregrešno dragih avtomobilov.
Lepo je sicer videti to simbiozo tradicionalnega in sodobnega, to fuzijo različnih vrednot in ne nazadnje tudi kultur, ki zdaj sklenjenih rok pišeta novo zgodovino. Bugatti-Rimac je namreč prav to. Ettore in Mate z roko v roki. Pradedek in pravnuk na absolventu. Medgeneracijski preskok. A doslej morda nepredstavljivo postaja nova realnost.
Bugatti je vendarle pojem legende med avtomobilskimi znamkami, tudi v smislu, da zadnja leta, pravzaprav že ves čas od prevzema s strani Volkswagna leta 1998, živi predvsem na račun slavne preteklosti, saj naj bi avtomobile kljub nepredstavljivo visoki ceni prodajal z izgubo. Rimac je tako rekoč šolski primer uspešnega startupa, katerega ustanovitelj za vsako ceno sledi svojim sanjam in ki je svoj "čeznočni" uspeh doživel po dobrem desetletju (vizionarski mladenič Mate Rimac je svoje podjetje tako rekoč v domači garaži odprl leta 2009). In Porsche, domala najbolj prepoznavna znamka športnih avtomobilov, ki pa je z 90 milijardami evrov še zmeraj vreden le sedmino Tesle, čeprav izdela za kar 16-krat več avtomobilov kot podjetje Elona Muska, je le še spomin na najbolj dobičkonosnega masovnega proizvajalca luksuznih avtomobilov. V nekih drugih časih. Ki so bili tukaj še ne tako daleč nazaj. Ekonomska in družbena krajina se spreminjata hitreje kot kadarkoli. Samorogi danes ne živijo več le v dekliških otroških sobah in njihovi domišljiji, ampak spreminjajo svet.
Tako kot so babyboomerje zaznamovale velike družbene spremembe in kot je generacija X doživela vzpon tehnologij, so se milenijci rodili v dobo informacij. V dobo, kjer je informacija, bodisi ustvarjena bodisi pridobljena, najbolj dragoceno tržno blago. In valuta hkrati. In so zanjo pripravljeni, predvsem pa tudi zmožni plačati. Milenijci so generacija, ki je pokazala slovo vsem doslej znanim in desetletja uveljavljenim mikroekonomskim zakonitostim in zdaj s svojimi (poslovnimi) odločitvami spreminja tudi makroekonomsko krajino. Saj se še spomnite Facebookovega prevzema WhatsAppa, podjetja, ocenjenega na poldrugo milijardo ameriških dolarjev, za katero je Mark Zuckerberg plačal 19 milijard dolarjev, kajne? To danes ni več posebnost, ampak le najbolj očiten primer delovanja milenijskih podjetnikov. Ki bi jim, vsaj takole na prvo žogo, zlahka očitali tudi rušenje vseh ekonomskih zakonitosti.
Samorogi danes ne živijo več le v dekliških otroških sobah in njihovi domišljiji, ampak spreminjajo svet
Ob pogledu na to (navidezno) lahkotnost sprejemanja odločitev, upravljanja premoženja, se očitki o leni, narcisoidni, nestanovitni generaciji, ki ne zmore ohraniti službe, lahko zdijo povsem na mestu. A treba je pogledati tudi drugo plat medalje ... milenijce žene namen in so verjetno najpodjetnejša generacija v primerjavi z vsemi prejšnjimi. In - to vemo - podjetništvo terja angažma kot domala noben drug posel. Ni služba, je način življenja. Je pa res - če je večina babyboomerjev večjo varnost videla v zaposlitvi, je večina milenijcev prepričana, da je varnejša samozaposlitev.
A torej milenijci niso rušitelji, temveč graditelji novega? Ne nazadnje okolje, v katerem delujejo, tudi pomembno soustvarjajo. Ustvarjajo (si) pogoje, po katerih danes delujejo. Tudi zato je pomembno presekati to lahkotnost njihovega podcenjevanja in precenjevanje starejših, ki da obvladujejo posel bolje, znajo bolje plemenititi kapital, so bolj finančno pismeni ... Ker v novi realnosti veljajo nove zakonitosti. Ki pa so, kljub prvotnemu vtisu, kako zelo se odmikajo od korenin, v bistvu morda bližje, kot se zdi. Kajti v svojem bistvu je milenijski pristop k ekonomiji pred četrt tisočletja utemeljene teze Adama Smitha o nevidni roki, ki ljudi in podjetja vodi pri odločitvah na trgu, pravzaprav precej bližje, kot mu je bil katerikoli pristop v zadnjem času. Začetek novega cikla je torej tudi vrnitev h koreninam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
