Slovenski beg iz Venezuele: vprašanja, tajnost in travme

Slovenska vlada je konec avgusta za Venezuelce slovenskega rodu, ki imajo chavizma dovolj, predvidela vrnitev domov, se pravi repatriacijo v Slovenijo. Pri Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu so v ta namen ustanovili medresorsko delovno skupino za koordinacijo repatriacije Slovencev iz Venezuele. Sestavljajo jo uradniki iz sedmih resorjev, torej posameznih ministrstev. Vodi jo državna sekretarka z urada Olga Belec.
Venezuela je prav gotovo propadla država, ki je zmotno menila, da sme zavoljo neizmernega naftnega bogastva kreniti po svoji poti v socializem. Pa je najprej nacionalizirala prav te svoje naravne vire. S tem je izzvala največjo kapitalistično velesilo na svetu. Svetovni policaj je reagiral z vso ostrino bojkotov in embargov tudi zato, ker se je socialistični eksperiment po grenki izkušnji s Kubo spet začel dogajati na ameriškem imperialističnem dvorišču. Vendar to ni opravičilo za venezuelske lunatike, kot sta pokojni in sedanji predsednik, Hugo Chavez in Nicolas Maduro, ki sta nekoč najbogatejšo južnoameriško državo pripeljala na rob propada.
Medresorska skupina ima nalogo, da se domisli, kako bi vrnitev teh ljudi, po rodu iz Slovenije, in njihovih družinskih članov iz Venezuele naredila čim bolj gladek in nestresen oziroma brez hujših travm. Z urada so nam o delu medresorske skupine, ki se je v mesecu dni sestala že štirikrat, odgovorili: "O konkretnih sklepih delovne skupine ne moremo govoriti, ker niso javni. Prosimo za razumevanje, postopek repatriacije je izredno kompleksen, zapleten in zahteven. Pri tem gre za številna vprašanja, ki so zelo kočljiva z vidika nacionalne varnosti Slovenije, varnosti slovenskih državljanov in ljudi slovenskega rodu na tujem, vsebuje pa tudi zelo veliko osebnih podatkov. Tako ne čudi, da so vse evropske države, ki so do sedaj izvedle repatriacijo, to naredile v popolni tajnosti in so javnost obvestile šele, ko so bile repatriirane osebe že v državi."

​Iz Caracasa v Črnomelj?

Repatriacija v Slovenijo pa poraja kar nekaj žgočih vprašanj. Prvo je, ali ima država primerna stanovanja zanje. Iz Venezuele večinoma k nam ne bodo prišli revni ljudje, opozarja tudi vodja konzularnega sektorja ministrstva za zunanje zadeve Andrej Šter. Recimo, ve za starejšo gospo, ki ima v predmestju Caracasa vilo z bazenom, v garaži pa štiri avte. Za avte ne more priti do bencina, če pa gre peš v trgovino po hrano, za katero ni nujno, da jo bo mogoče dobiti, pa je lahko nevarno izpostavljena roparjem. Slovenska država jo bo, kakor je slišati sedaj, tako kot druge repatriirance, naselila kar v vojaški blok v Črnomlju. Ta je že od osamosvojitve prazen in v njem kraljujejo podgane in miši, denarja za obnovo pa za zdaj še ni. Kako neki se bodo prosilci za repatriacijo, med njimi le redki govorijo slovensko, vselili v ta blok, četudi obnovljen, da ne bi ta postal v očeh domorodnih prebivalcev nekakšen geto?
Drugo vprašanje je zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Venezuelskih pokojnin pač ni mogoče avtomatično prenesti sem, zdravstvenega zavarovanja pa tudi ne. Po zakonu bodo sicer prosilci za repatriacijo iz Venezuele deležni financiranega in organiziranega prihoda v Slovenijo. Pri nas naj bi dobili pravico do brezplačnega obveznega zdravstvenega zavarovanja, ne pa tudi dodatnega. Imeli bodo pravico do pouka slovenščine tudi za družinske člane in lahko bodo pridobili delovno dovoljenje. Slovenija naj bi jim omogočila tudi nastanitev z osnovno oskrbo. "Vsi pogoji za status repatriirane osebe, iz katere izhajajo tudi potrebna dokazila, so navedeni v zakonu o odnosih RS s Slovenci zunaj njenih meja," v uradu dodajajo na naše vprašanje, kdo je sploh upravičen do repatriacije. Posamezniki sicer lahko prispevajo k plačilu stroškov za bivanje pri nas glede na plačilno sposobnost, tisti, ki pa nimajo prejemkov vsaj v višini minimalnega dohodka, so upravičeni do denarne pomoči, ki se lahko trajno prizna tudi ljudem, ki so dopolnili 70 let starosti. Status repatriirane osebe lahko povratniki po zakonu pridobijo za največ 15 mesecev brez možnosti podaljšanja. V tem času si mora oseba pridobiti slovensko državljanstvo, če ga nima, oziroma vsaj status tujca z dovoljenjem za bivanje. ​Repatriiranci se sicer smejo vrniti v Venezuelo, vendar v lastni režiji in na svoje stroške.
"​Število prošenj za repatriacijo se giblje okoli 50, nekaj je tudi poizvedovalcev, ki pa prošenj niso vložili. Vsi resorji, ki so vključeni v medresorsko delovno skupino, skupaj iščemo najboljše rešitve. Konkretne pravice, ki jih bodo repatriiranci deležni, bo vseboval akcijski načrt, ki ga bo morala potrditi vlada. Glede na osebno situacijo vsakega posameznika pa se bo skušalo najti najboljšo rešitev za vsakogar," so še zapisali v uradu. In še: "Natančna ocena finančnih posledic bo mogoča šele po znanem številu oseb za repatriacijo, pri čemer bo treba upoštevati način nastanitve in posebnosti dodeljevanja denarnih pomoči, ki vplivajo na višino dodeljenega zneska, odvisnega na primer od števila družinskih članov, premoženja, prihrankov, zagotovljene oskrbe, od višine dohodkov itd. Natančne številke je nemogoče napovedati. Nikakor pa ne govorimo o enormnem znesku. Akcijski načrt za izvedbo repatriacije je torej še vedno v pripravi, saj se v njem zelo trudimo zajeti vse vidike in zagotoviti, da bo čim bolj celovit. Njegovih podrobnosti pa ne moremo razkriti."

Z dežja pod kap?

Zato Šter še govori tudi o možnosti evakuacije in o drugih oblikah pomoči: "Radi se spomnimo, kako je iz BiH k nam prišlo 100 tisoč ljudi. Mnogi so bili tudi pri sorodnikih, a večina se jih je vrnila takoj, ko se je izkazalo, da je v njihovem kraju varno. Zelo možno je, da ljudje, ki bodo k nam prišli čez ocean, pa v Venezueli puščajo vse za sabo, tukaj ne bodo ravno zadovoljni. A se ne bodo mogli več kar tako vrniti domov. Marsikdo od njih je v Venezueli zares v težki situaciji, ko vsega primanjkuje, a bili so navajeni dobrih življenjskih pogojev, zanje so tudi trdo delali. Zdaj se jim je vse sesulo, in kar imajo, tudi ne morejo prodati, ker je denar izgubil vso vrednost. Bojim se torej, da nismo dovolj pripravljeni nanje. Saj bodo humanitarne organizacije priskočile na pomoč, tudi občine bi kaj našle za kakšno najemnino. Država bi morala spodbuditi občine za sodelovanje. Te bi lahko poskrbele za manjše število ljudi, recimo za po eno družino, in ti bi se veliko lažje vklopili v slovensko okolje. Ti ljudje, ki po večini niti ne znajo slovenščine, pri nas ne bodo imeli socialne mreže, na ta način bi si jo veliko lažje spletli. Tudi na daljne sorodnike, da bi poskrbeli za rojake iz Venezuele, se ni mogoče zanašati. Vsa čast morebitnim izjemam! Vendar preskrbeti 50 ali tudi 100 ljudi za državo Slovenijo ne bi smelo biti prehudo, a naseliti jih vse v neki blok, ki je nevseljiv, se ne bo dobro končalo. Že zdaj se sliši, da naj bi šlo za potomce belogardistov, čeprav so v Venezuelo odšli v veliki večini ekonomski migranti. Recimo v Caracasu smo imeli zelo propulzivno predstavništvo Iskre. Skrb zanje pa bo ugasnila že po letu in treh mesecih. Mlade rojake v Venezueli, ki imajo poklic, znanje in energijo, bi lahko vzpodbudili za socialno podjetništvo z našo majhno pomočjo. Pa bi recimo v Caracasu lahko delili brezplačne obroke hrane, ker vsi tarnajo, da ni preskrbe s hrano, z zdravili, gorivom. To že počne veriga Food for Life. Tako bi lahko vzpodbudili obraten trend, da ljudje ne bi iskali varljive in časovno omejene srečo nekje daleč od doma. Na koncu repatriacija ne bo za vse najboljša pomoč. Sistem pri nas je lahko krut do tistega, ki nima plačanega zdravstvenega zavarovanja. Bodo, preden se odločijo za repatriacijo, to vedeli, bodo pripravljeni na to tveganje? Ne bi raje poskrbeli za slovenske upokojence tam v Venezueli, kakor pa tukaj samo za eno leto in tri mesece?"
Življenje prinese sto in eno vprašanje, pravi Šter. So tudi Slovenci po rodu, ki vpijejo Živel Maduro in ne Živel Gauido. Nekateri Slovenci pa so že zbežali v Kolumbijo ali pa na Arrubo, a ti tam v begunstvu še težje živijo kot oni, ki so ostali v Venezueli. In Kolumbija jih lahko vsak hip izžene. Zanje pa repatriacija sploh ni predvidena, ker pač niso več v Venezueli. "Za repatriacijo smo se odločili, ne da bi zares vedeli, za kaj se odločamo. Rekli smo, da je Venezuela zanič, zdaj pa ugotavljamo, da mogoče le ni tako zelo zanič. Marsikoga lahko spravimo v dodatno nesrečo ali pa z dežja pod kap. Nizozemci nikoli niso na glas rekli svojim rojakom, naj iz Venezule pridejo domov, a se morajo sami znajti," dodaja.
Natančnega datuma, kdaj bodo v Slovenijo prispeli prvi posamezniki s statusom repatriiranca, še pravijo v uradu, ni mogoče napovedati: "Vsaka prošnja se obravnava individualno in za vsakega posameznika/družino se išče najboljša rešitev, kako izvesti prevoz iz Venezuele, da ne bi ogrozili njihove varnosti, in kje ter kako jih namestiti v Sloveniji, da bodo dani pogoji za njihovo integracijo v slovensko družbo. Z vsakim prosilcem komuniciramo individualno."