(INTERVJU) Ante Šimundža: Mura je nekaj več, Murska Sobota te dela nogometaša

Kamioni hrumijo v Fazaneriji. Nogometni hram Murske Sobote dobiva nujne popravke, kot se za šampione spodobi. Na vrhu stopnic stadiona, v svoji pisarni, in spodaj na terenu Ante Šimundža betonira podobo Mure za prvi izziv vročega poletja, naskok na ligo prvakov. Vnovična evforija je postavljena zgolj na čakanje, a Mariborčan se ne boji, da bi moral Prekmurje, ki je tako dolgo upalo na nogometno eksplozijo, naenkrat brzdati v prevelikih željah: "Zdaj imamo v Fazaneriji sicer gradbišče. Ampak še vedno jih je dosti, ki nas pridejo pogledat na vsak trening. Zato imajo informacije, koliko moramo vložiti že za en majhen rezultat."

Ante, ko sva leta 2015 v Ljudskem vrtu opravila zadnji šampionski pogovor, ste v napovedi novih izzivov takratnega prvaka Maribora dejali: "Ko ne vidiš več koraka naprej, stagniraš." Je tudi Muri torej še ostalo korakov naprej, si niste rekli: to je nogometni zenit Murske Sobote?

"Ne, ni zenit. Morda se bo slišalo čudno, ampak prejšnja sezona sploh ni bila tista, ko bi ekipa Mure dala svoj maksimum. Po analizah, ki smo jih opravili, je marsikateri igralec leto prej imel boljšo sezono. Tako da je še prostora za napredek. Kar pa se organizacije in rasti kluba tiče, je še veliko, veliko prostora. Zato imamo še ogromno motivov. Pa saj ti v Murski Soboti ta povezanost z navijači, ta entuziazem ne dovolita stagnacije. Vsaj v pristopu ne."

Nekoč ste opozorili, da je Prekmurje še premalo ambiciozno. Dva tedna ste črno-beli spet skupaj na treningih. Je zdaj kaj drugače, so fantje prišli na trening z "mi smo prvaki" mentaliteto? Samozavesti se sicer noben trener ne brani ...

"... mora pa biti realna. In to je v individualnih pogovorih z igralci moje opozorilo: nismo najboljši, nismo največji. Smo tisti, ki so opozorili nase. Prvi smo prečkali črto. A to ne pomeni, da smo naenkrat pred Mariborom in Olimpijo. V zaostanku smo s tradicijo, v organizaciji, s privilegijem, ki ga imata pri nas le Maribor in Olimpija, da si za cilj postaviš obe lovoriki. Smo pa na dobri poti in prihodnja sezona mora biti spet korak naprej."

Trenerji imate radi frazo, da je vrh lažje osvojiti kot ubraniti. Drži, sploh po tistem, kar se je zgodilo s Celjem. Saj ne, da sta kluba primerljiva ...

"Ravno to sem hotel dodati: spoštovanje Celju, a Mura je večji klub. Da ne bo kdo razumel narobe, Celje je velik klub, dal je dosti dobrih nogometašev. Ampak Mura je nekaj več, Murska Sobota te dela nogometaša. Že število navijačev je velika razlika, ko si tu letvico postaviš visoko, jo skušaš spet doseči ali celo preseči. Ne govorim, da moramo biti spet prvi. Še dolgo bomo morali rasti, da bi dohiteli Maribor, najboljši klub v Sloveniji."

Ko je bil že marsikdo živčen, češ, Ante, reci že, da gremo po naslov, ste vztrajali pri ponižnosti. Vžgala je, v debati Maribor ali Olimpija ste iz ozadja izrabili nihanja vijoličastih, obupno zaključno serijo zmajev ...

"... ki smo jo mi začeli!"

Res je. In šli do naslova. Je bila previdnost tudi posledica tega, kar je Mura že doživela? Boleča padca v letih 2005 in 2013, da je v prekmurski podzavesti ostalo, da so sanje prepovedane?

"Morda res. Ampak kako nerealni bi bili, če bi, potem ko smo pred sezono po tihem upali na Evropo, sredi sezone razglasili, da si želimo biti prvaki. Naš status pri tekmecih se je že spremenil z osvojitvijo pokala. Ampak šele zdaj, z dvema lovorikama v dveh letih, smo prišli do take stopnje rasti ekipe in kluba, da lahko pred prihodnjo sezono javno rečemo: naš cilj je Evropa. In že to je za nas velik privilegij."

Ko ste se leta 2017 vrnili v Mursko Soboto, ste najbrž tudi vi rekli: nekaj moramo storiti drugače, da se ne ponovi črn scenarij.

"Naj začnem s tem, da sem prvi trenerski stik z Muro, leta 2011, nastavil zelo optimistično. Resda je bil takrat čas za pogovore kratek ..."

... ker je takrat Maribor Muro tolkel s 6:0 in šel nad Rangerse, vi pa kot dotedanji pomočnik Darka Milaniča namesto na Škotsko za trenerja v Mursko Soboto.

"Tako je. Da sem prišel zelo optimističen, se je vsaj v športnem delu projekta izkazalo za zelo dobro, osvojili smo tretje mesto, šli v Evropo. V drugo, leta 2017, so bili pogovori daljši. Bil sem prost trener in glede na prejšnjo izkušnjo precej bolj pazljiv. Rekel sem: pridem, ker verjamem v Muro, ker vem, da bomo, če bomo delali pošteno, imeli podporo gledalcev. In k​er se je zgodba začela v drugi ligi, smo podpisali le enoletno pogodbo. Ali gremo takoj v prvo ligo ali pa se razidemo in Mura poskusi na drugačen način. In se je takoj zgodila prva liga. Z ogromno prednostjo v točkah."

V štirih letih od druge lige do državnega prvaka. Kako? V denarju pač ni mogoče tekmovati z Olimpijo in Mariborom.

"Z delom, redom, disciplino. Z željo po napredku. Vsak klub je lahko najboljši na svetu v zagnanosti, ambicioznosti, to se ne meri z denarjem. Tako furamo to zgodbo. Počasi skušamo rasti, skupaj, klub in mi na igrišču. Kar terja veliko razumevanja predsednika in športnega direktorja. Zavedamo se, da je prva ekipa parna lokomotiva in mi smo njen servis, da bo močna, hitra. Pomembno je, da v tej rasti ne preskakujemo korakov, ko zgradimo en segment kluba in funkcionira, preidemo na drugega, ne pa, da se zadaj vse podre."

Toda naslov prvaka je velik preskok, v štiriletnem načrtu ga pač ni bilo.

"Seveda ne, hoteli smo postati stabilen prvoligaš. V financah in na igrišču, da ne gremo v sezono za golo preživetje. Po prvi sezoni, ko smo se uvrstili v Evropo, je cilj postala sredina lestvice. In tako naprej. Ena od analiz je pokazala, da je med podobo Mure, ko smo v prvi sezoni z Mariborom igrali 0:0, in tisto na zadnji odločilni tekmi ogromna razlika. Pa je sedem igralcev s tiste prve tekme še zdaj zraven. To je posledica postopnega razvoja, postopnega dodajanja pritiska igralcem in celemu klubu."

Štiri leta v istem klubu so za trenerja pri nas redek privilegij. To kontinuiteto je do nedavnega imel Maribor. Je moteče, da se vsakič, ko zamenja trenerja, špekulira z vašim imenom? Je treba v slačilnici Mure pojasnjevati, da ostanete?

"Da se te omenja v povezavi z največjim klubom pri nas, je priznanje. Da bi bilo obremenjujoče? Niti pod razno. Kaj je realno, je pa druga zgodba. Ampak razumem to, Maribor je del mojega življenja. Z Zlatkom Zahovičem sem kot pomočnik Darka Milaniča in pozneje kot prvi trener izjemno sodeloval. Tudi sedaj od njega dobim čestitke za delo. Iz tega se učiš, in če si pameten, vzameš stvari, ki so dobre. In v Mariboru je bila top zadeva. Zdaj je tam neka druga zgodba, ki terja svoj čas."

Fanatizem prekmurskih navijačev je primerljiv z mariborskim. Je v Murski Soboti vendarle lažje delati, pride bolj do izraza značaj prekmurskih ravnic, nekakšna ... ležernost, mehkoba, hvaležnost?

"Sto tisoč ljudi, kolikor jih ima Maribor, in enajst tisoč, kolikor jih ima Murska Sobota, je razlika. Fanatizem je zelo podoben, ja. Ampak tradicija, uspehi, nenormalni rezultati, ki jih je Maribor imel v času Zlatka Zahoviča, so dvigovali pričakovanja navijačev. Če Maribor leta 1999 pride v ligo prvakov in naslednjič leta 2014, je to predolgo za ljudi v mestu. Čeprav si bil vmes še sedemkrat prvak. V Murski Soboti sem po finalu pokala rekel, da je Mura glede na to, kakšen klub je, kakšne navijače ima, osvojila premalo. Da sta se ji zgodila dva velika padca in je kljub temu vedno imela enako podporo, je nekaj neverjetnega. Ta fanatizem je v Murski Soboti zelo ... čist. Tu se vsak čuti del kluba in so zato napake bolj sprejemljive, pričakovanja bolj mehka."

Če drži, da Žige Kousa, kot je napovedal v slavju v Ljudskem vrtu, dva dneva ni bilo domov, sicer ne vemo ...

"... menda ni zdržal. Prej je šel domov."

No, vi ste bili že doma, v Mariboru, kjer je marsikdo ob izgubljenem naslovu skomignil z rameni in rekel: če že ne mi, pa končno Mura. Ste dobili tak občutek?

"Sem. Nekakšna simpatija med navijači Maribora in Mure je od nekdaj bila. Zdaj sem tudi jaz dobil občutek, da nam Mariborčani privoščijo naslov."

Ste iz mariborske trenerske šole s prepoznavnim slogom - taktično disciplino, z načeli, od katerih ni odmika, šel je od Bojana Prašnikarja k Matjažu Keku, od Darka Milaniča, če ga prištejemo v mariborsko šolo, k vam ...

"... Marina Bloudka morate omeniti, on je postavil prve temelje, še iz jugoslovanskih časov."

Pardon, drži, s pokalno trofejo že v prvi osamosvojitveni sezoni. Mariborski slog prinaša trofeje. A očitali so mu, da je premalo drzen, igriv, všečen.

"Na svetovnem prvenstvu v Rusiji je Francija proti Hrvaški vodila s 3:1, pa se je Mbappe branil na svojih 30 metrih. Vsi težimo k temu, da bi bili uspešni in atraktivni, a če si raje všečen, nisi uspešen. Postaneš ekipa, ki ji vsak reče, o, kako vi dobro igrate, ampak oprostite, zmaga je naša. Primer Conteja v Italiji ... 1:0 tu, 1:0 tam. In je prvak, komu vse prej to z Interjem ni uspelo. Eno je popoldne ob štirih gledati, kako lepo igrata City in Barcelona, drugo je to zvečer na treningu zahtevati od svojih. Ampak saj se tudi ta City brani na 30 metrih in Chelsea se je v finalu lige prvakov. To so evropske smernice, če se jih ne držiš, te požrejo."

Ante, čas leti, kmalu boste abrahamovec ...

"U, jebela, res ... Leta grejo, ampak star si, kolikor se počutiš, mi malo starejši se tako tolažimo."

... in eno najlepših daril bi najbrž bila Mura v Evropi do "vašega" 28. septembra. Kako nad Škendijo, bo klubsko vodstvo po naslovu prvaka dodalo kak evro za osvežitev ekipe, so na drugi strani nogometaši slovenskega prvaka dovolj zanimivi na tržišču?

"Ja, bilo bi lepo, če bi bili takrat še v Evropi. To je želja, da je ne bi kdo jemal za napoved. Zelo zadovoljen pa bom že, če bomo konkurenčni, če bomo dali vse od sebe. S Škendijo lahko tekmujemo. Ampak če klub premočno osvoji domače prvenstvo, kot ga je Škendija, je že vreden spoštovanja. Da smo novinci v tem tekmovanju, tudi moramo vzeti v obzir. Z denarjem smo racionalni, iščemo napadalca, ki bi dvignil konkretnost v zaključkih akcij. Bi si pa kot trener, ki deluje v slovenskem nogometu - pa naj se še tako čudno sliši, saj hkrati upam, da nas čim več ostane skupaj -, vseeno želel več zanimanja za naše igralce v tujini."