"Šminka" in "biznis" pred funkcijo: zaprtje Glavnega trga, quo vadis?

Stanovalci koridorja ulic Strossmayerjeva–Krekova/Razlagova–Mladinska/Maistrova–Cankarjeva smo z nestrpnostjo čakali konec prenove Glavnega trga. Konec prenove je namreč pomenil tudi konec popolne zapore Glavnega trga. Ta pa naj bi bila začasna. Tako je govoril projekt, tako so obljubili. A so to obljubo, kljub za izgradnjo cestišča porabljenemu denarju, sedaj prelomili. Natančneje, prelomil jo je župan Saša Arsenovič. Ki je to odločitev, v nasprotju s predlogi stroke in ožjih sodelavcev, sprejel samovoljno. Stroka in sodelavci so mu namreč predlagali, da naj Glavni trg, tako kot Slovenska ulica v Ljubljani, ostane odprt za javni promet. Ker ni prave alternative in ker temu že ves čas nasprotuje del javnosti. A župan za vse to ni imel posluha. Dane obljube gor ali dol.

Zakaj tako? Zakaj je župan, v katerega je "mesto neizpolnjenih pričakovanj" polagalo toliko upov, povozil najprej moralo – prelomiti dano zavezo je klasičen primer amoralnega vedenja – nato pa še sebe kot župana? Namreč, župan je s svojo samovoljno odločitvijo negiral eno izmed glavnih županskih funkcij, ki je, da župan znotraj zapovedane zavezanosti služenju interesno raznoliki javnosti išče kompromis. Še več, župan je javnost, ki živi na omenjenem koridorju in ki je neprimerno bolj številna od javnosti, ki živi ob Glavnem trgu, brez razprave brezkompromisno potisnil v prometni "drek".

Ta potisk se na Maistrovi ulici konkretno kaže v bobnenju osmih avtobusnih linij, ki skupaj s povečanim prometom zbujajo okoli pete zjutraj. Kaže se v strahu za bližnje, ko ti prečkajo prehode za pešce, ko izstopajo iz vozil, parkiranih ob cestišču, mimo katerih na razdalji nekaj deset centimetrov dirjajo od gneče znervirani vozniki. Kaže se tudi v tresenju sto in več let starih zgradb, ki so ponekod od cestišča odmaknjene le meter ali dva. Moj triletnik me tako večkrat vpraša, ali je spet potres (dobro se spomni potresa v Zagrebu). Na to mu odgovarjam, da ne. Da gre zgolj za to, da "stric Saša, ki je šef mesta", ne razume, da ozko cestišče, tudi zaradi odbojev zvoka, ni primerno, da se po njem nenehno kotalijo deset in več več ton težki avtobusi.

Ko me sin vpraša, zakaj "stric Saša" ne razume, mu ponudim odgovor, ki me vrača k poprej zastavljenemu zakaj. Pojasnim mu, da je "stric Saša" velik otrok, ki ima tako kot on (tj. sin) svoje želje, a da so te včasih tudi takšne, da njihovo uresničenje lahko gre na škodo drugih. Ko mu dam primer jemanja igrač drugim otrokom, ki ga mora zamejiti regulator vedenja (npr. starš), seveda takoj razume. Potem mu povem, da ima tudi "stric Saša" svoje "igrače", pravzaprav veliko "igrač", a da bi jih rad imel še več. Tudi na račun (dobrobiti) drugih (ki prav tako prispevajo za njegovo plačo). Ko me sin vpraša, zakaj "strica župana" ne ustavi "ata", mu rečem, da "stric župan" takšnega "ata" očitno nima. Ne tistega notranjega, ki omejuje ego in apetite, ne tistega zunanjega, ki reče "ne smeš". Da pa bi ju seveda moral imeti. Če ne prvega, pa vsaj drugega.

Da bo jasno – župan ima kot poslovnež, ki ima na Glavnem trgu hotel, jasen interes. Ta interes vključuje željo, da njegovi gostje spijo mirno, da v miru spijejo kavo na lepem trgu in da to izkušnjo čim bolj podrobno zapišejo na bookingu, tripadvisorju in povsod tam, kjer si župan želi, da se o njegovem hotelu piše najboljše. S čimer seveda ni nič narobe. Takšen interes imajo praktično vsi lastniki na omenjeni lokaciji, najbrž pa tudi njihovi gostje in nekaj tistih, ki verjamejo, da je "šminkanje" ulic enako razvoju. A gostje, skupaj z naivnimi častilci forme in drugimi lastniki lokalov, niso župan. V primerjavi z njim oni niso zavezani javnemu interesu, poleg tega imajo relativno manj moči. Ki je pri županu simbolno zamejena z volilno obljubo, da bo delal za skupno dobro. Kar pomeni, da mora župan biti dovolj zrel, da razume, da mora za skupno dobro omejevati svoje apetite in apetite drugih, zlasti kadar ti apetiti segajo v dobrobit drugih. Pomeni tudi, da mora v primeru različnih interesov iskati kompromis. Le tako imajo prebivalci mesta občutek, da so obravnavani enakovredno. Župan je na tej točki pogrnil.

Različnost interesov – župan rad pove, da ima podporo javnosti – je v danem primeru jasno izpričana. Dokumenti z mnogoterih srečanj na temo zapiranja Glavnega trga nazorno kažejo, da laična in strokovna javnost nikoli nista bili enoznačno naklonjeni popolni zapori Glavnega trga. Tudi zato, ker so analize hrupa pokazale, da so ulice, na katere se je sedaj preusmeril promet, bile že pred zaporo nadpovprečno obremenjene.

Na razdeljenost javnosti kaže tudi predhodno dana zaveza, da bo Glavni trg ostal delno prevozen. Ta namreč ni posledica benevolentnosti oblasti, temveč posledica jasno izraženega interesa dela javnosti, ki je zahteval, da sprememba prometnega režima (kjerkoli v mestu) ne more (sme) poslabšati bivanjskih razmer v drugih delih mesta oziroma je tam še pred spremembo prometnega režima treba izvesti ukrepe, ki bodo to preprečili. To vključuje tudi enakomerno razdelitev prometnih bremen. Ki bi jih v konkretnem primeru lahko kompromisno razdelili na tretjine, ob tem, da bi hkrati elektrificirali in minimizirali (v smislu kapacitete avtobusov) javni promet. A o tem nihče. Župan raje govori, da je zaprl Glavni trg zaradi varnosti. Kolikšno nevarnost pa pomeni nekaj avtobusov na razdalji 200 metrov v primerjavi z razdaljo omenjenega koridorja? Kjer živi in dela koliko ljudi? In kjer je zraven še preostali promet?

In da ne bo pomote – nobeden od tistih, ki opozarjamo na nastalo problematiko, ni proti obnovi in zapiranju mestnih trgov za promet. Nasprotno. Sam kot človek, ki redko sede v avtomobil, takšne ukrepe celo podpiram. A ne na način, ki spominja na "mojstre", ki postavijo "zlat sekret", odtok pa speljejo na sosedov vrt. Tako pač ne gre. Najprej je treba rešiti problem odtoka, potem pa opraviti premislek, ali v luči vseh drugih problemov res potrebujemo "zlat sekret" s fontanami in ekstravagantnimi kandelabri.

V luči poteka celotne zadeve se zato ni mogoče znebiti občutka, da se župan preprosto ni mogel upreti. Možnost, da si s popolno zaporo Glavnega trga poveča vrednost premoženja, tudi v primeru (domnevne?) prodaje – vsak dobro ve, da je cena nepremičnine višja, če namesto ob cesti stoji v pešconi – je bila očitno preveč mamljiva. Kar je žalostno in skrb vzbujajoče že samo po sebi, še huje pa je, ko se upošteva dejstvo, da ima "stric Saša" jasen interes tudi na Lentu. Na katerega se je sedaj menda preusmerila glavnina prometa z Glavnega trga. To namreč pomeni, da je že sedaj nevzdržna količina prometnega "dreka" v omenjenem koridorju šele začetek. V tem smislu lahko posredno in neposredno prizadeti le upamo, da bo "stric Saša" razumel ali odšel. Čim prej.