Raziskava šestih založb, ki je bila v začetku avgusta predstavljena v Berlinu, je pokazala, da varčevanje med otroki ni prav pogosto. Osemdeset odstotkov jih žepnino porabi takoj, večina predvsem za sladkarije. Kako je pa pri nas? Vrnimo se v preteklost. V leto 1974, ko se je z varčevanjem prvič srečala takrat osnovnošolka Nina. "Starši so bili komitenti Ljubljanske banke, zato sem tudi jaz varčevala tam. Všeč mi je bil hranilnik pikapolonice, ki so ga imeli. Temno rdeč pliš z velikimi črnimi pikami je pokrival hranilnik, vanj sem metala kovance, ki sem jih dobila tu in tam od sorodnikov, staršev ali prijateljev mojih staršev," se brezskrbnih časov otroškega varčevanja spominja Nina. "Najbolj vesela sem bila, ko sem lahko vanj vrgla kaj papirnega denarja. Ko je bila pikapolonica polna, sva z očetom šla v poslovalnico Ljubljanske banke, kjer je uslužbenka pikapolonico odprla, denar pa stresla v škatlo, kamor si potem denar sortiral glede na vrednosti posameznih kovancev. Vse sem preštela in izročila bančni uslužbenki, ki je denar preštela še s pomočjo naprave, ki jo je imela. Vsoto je vpisala v mojo hranilno knjižico, meni pa izročila nagrado, ki mi je pripadala glede na vsoto privarčevanega denarja. Vsako darilce je imelo logotip pikapolonice. Spomnim se nalepk, svinčnikov, najimenitnejša pa mislim, da je bila majica. Odhod v banko s polno pikapolonico je bil pravi obred."
S pomočjo šolske hranilnice so si kupili kolo, psa ...
Varčevanje je bilo nekoč pomemben del odraščanja, česar so se zavedali tudi na številnih osnovnih šolah po državi. V Osnovni šoli (OŠ) Gotovlje, sicer podružnici I. osnovne šole Žalec, so šolsko hranilnico zaprli šele pred nekaj leti. Mojca Uranjek, vodja nekdanje šolske hranilnice na tej šoli, se spominja, da je sprva varčevalo veliko število otrok. "Če jih je bilo na šoli petdeset, jih je zagotovo varčevala polovica. Z leti je bilo tega, žal, čedalje manj. Na koncu so ostali le tisti, ki so z varčevanjem začeli v prvem razredu in so denar vestno varčevali vsa leta šolanja pri nas," se spominja. "Pri tem moram poudariti, da so bili nekateri učenci prav zares pridni. Nekateri so uspeli privarčevati nekaj evrov, drugi pa tudi po 300 ali 400 evrov. Eden od učencev si je s tem denarjem kupil kolo, drugi psička, tretji je velik del denarja lahko namenil poti v Anglijo, kjer je treniral nogomet," pripoveduje Uranjekova, ki dodaja, da so bili tako vestni in pridni varčevalci sicer bolj izjema kot pravilo.
Hranilnico vodili petošolci
Šolska hranilnica je na Osnovni šoli Gotovlje delovala enkrat tedensko. "Otroci so prinašali izkaznice in denar. Kasneje smo v proces vključili tudi petošolce in jih naučili, da so ob spremstvu mentorja vodili hranilnico sami, računali so in vnašali števila," navdušeno razlaga Uranjekova in otožno doda, da so bili v trenutku, ko je bilo s šolsko hranilnico konec, žalostni. "V tem smo videli vzgajanje bodočih varčevalcev, otroke smo učili, da četudi prinašajo malo denarja, se na koncu lahko nabere lep znesek. To je bil naš cilj." Poleg OŠ Gotovlje so imeli šolsko hranilnico tudi na podružnični Osnovni šoli Ponikva pri Žalcu in na matični I. osnovni šoli Žalec.
In če so nekoč šolske hranilnice cvetele, otroci so pridno zbirali denar in varčevali, je danes zgodba povsem drugačna. Šolskih hranilnic malodane več ni, otroci varčujejo doma ali pri bankah. Pri Abanki sicer pojasnjujejo, da je trend odpiranja otroških varčevalnih računov že leta konstanten. Največ varčevalnih računov se odpre pri otrocih starih od 7 let naprej. Kot dodajajo, se na otroških varčevalnih računih zbirajo predvsem manjši zneski, še vedno pa otroci ob odprtju računa prejmejo Ježka, maskoto banke in prepoznavni hranilnik, ki ga je zasnoval Miki Muster. "Pred 30 leti so ljudje ravno tako varčevali kot danes, banke pa so k varčevanju že takrat spodbujale tudi najmlajše. Za razliko od takrat pa so zdaj na voljo elektronske poti," dodajajo.
Učenje otrok o osebnih financah spada med pomembnejše in zahtevnejše naloge staršev
Pri Abanki poudarjajo, da otrok s tem stopa prve korake na poti finančne avtonomije, starši pa lahko stanje na varčevalnem računu spremljajo po sodobnih bančnih poteh, v svoji spletni in mobilni banki, nakazuje otroku dodatna sredstva in podobno. "Učenje otrok o denarju in osebnih financah spada med pomembnejše in zahtevnejše naloge staršev, če želijo svoje otroke dobro pripraviti na življenje. Teh znanj bo sicer nekaj pridobil v šoli, veščin pa precej manj."
Žepnina je namenjena nezavednemu učenju
In kako je z žepninami? Otroci jih običajno prejemajo, povsem odvisno pa je, ali ta denar hranijo ali pa ga porabijo za sprotne potrebe. Mag. Mia Bone, psihologinja in osebni oziroma poslovni coach meni, da je z žepninami pri otroku najbolje začeti ob vstopu v šolo. Takrat otroci zaznajo več odgovornosti. "Ker tudi denar predstavlja odgovornost, je dobro, da otroci čim prej začnejo usvajati zahtevne koncepte razporejanja denarja, pa tudi njegovega varčevanja. Žepnina je namenjena predvsem nezavednemu učenju, ki pride z vsoto in tem, kaj in kako otroci z denarjem počnejo." Na vprašanje, koliko evrov mesečno nameniti otroku, Bonova odgovarja: "Nekateri predlagajo, da se za osnovo vzame kar število otrokovih let. Petletnik naj prejme pet evrov na mesec, šestletnik šest evrov mesečno. Takšno stopnjevanje je smiselno do deset ali dvanajst let, potem pa je treba vsoto verjetno zvišati. Za višje razrede osnovne šole naj bi se znesek gibal okoli dvajset evrov mesečno. Je pa to odvisno od družine in njenega statusa," pove.
Starostna meja pomaknjena močno navzdol
Psihologinja svetuje, da se starši in otroci sprva pogovorijo, zakaj žepnino sploh uvesti. Ob tem je nujno jasno postaviti tudi višino zneska, kar predhodno določijo starši sami brez pogajanja z otrokom. "Otrokom je treba jasno povedati, zakaj mu dajete denar, predstaviti časovni okvir - mesečno ali tedensko - in mu razložiti, katere stvari bodo še vedno kupovali starši in katere stvari, če se bo otrok tako odločil, so njegova stvar." Žepnina je prav gotovo pomemben del odraščanja, otrok se z njo nauči, kako uravnavati svoje želje. "Pravzaprav se oblikuje v sodobnega potrošnika, ki naj bi trošil skladno s svojimi zmožnostmi. Otrokove odločitve naj bi spoštovali, dokler si lahko brez težav kupi stvari, ki si jih želi. Zelo uporaben nasvet je, da vedno, ko otroku namenite denar, uporabite nekaj časa tudi za to, da ga povprašate, kako bo denar potrošil, kaj si bo z njim kupil in kaj bo potem s tem počel," svetuje sogovornica.
