Pravljične poti: Skrivnost jame na Cvingerju

Na vrhu Cvingerja je bilo še pred desetletji sredi ruševin samostanskega obzidja brezno, ki se je v globini nadaljevalo v dolge hodnike, polne bogastva in skrivnosti. Izklesali so jih menihi, vodili pa so vse do reke Radešce in še dlje do gradu Rožek nad Podturnom.

Nekoč se je bogastva hotel polastiti zvedav domačin iz Dolenjskih Toplic. Da je prišel do dna, je menda porabil kar troje najdaljših lestev iz vasi. Njegov trud pa menda sploh ni bil zaman, saj je našel coklo, okovano z zlatom, ki pa mu jo je "baba zataušala".

Obisk pri halštatskih knezih

Ljudska pripoved se ne bi mogla bolj motiti - na vrhu kopastega griča Cvinger nikoli ni stal samostan, pač pa gradišče, ki je nastalo že v prvem tisočletju pred našim štetjem, v času starejše železne dobe (halštata). Zmotnemu prepričanju je verjetno botrovalo tudi dejstvo, da je ob vznožju griča še danes Meniška vas, ki je bila nekdaj v lasti stiškega samostana. Drži pa, da se prav na najvišji točki v središču naselja odpira kraško brezno, a ga boste težko našli ali videli, saj leži izven označene arheološke poti. In ne samo to brezno, ves Cvinger je poln "bogastva in skrivnosti". Preteklost nam šepeta na vsakem koraku, ponekod pa so jo novomeški arheologi, ki so pot zasnovali, ujeli v nekaj otipljivega.

Lokacija starodavnega naselja ni bila izbrana naključno. Vrh Cvingerja se namreč ravno toliko dviga med dolinami Krke, Sušice in Radešce, da je bilo z njega mogoče obvladovati in nadzirati pomembne poti po dolini Krke in prehod v Belo krajino.

Težko si predstavljamo, da je kraj nekoč predstavljal gospodarsko in politično središče doline, v danes tako tihem gozdu pa je vrvelo vsakdanje življenje Ilirov ali sorodnega starodobnega ljudstva.

Takšno pomembno naselje je obdajalo močno obzidje, ki je bilo najprej zgrajeno iz zemljenega zidu, kasneje pa iz kamnitega. Dober meter debelo in nekaj metrov visoko obzidje je bilo dolgo kar 720 metrov. Ena najbolj vznemirljivih postaj na arheološki poti je zagotovo tista, kjer si lahko ogledamo del obnovljenega obzidja in se dobesedno dotaknemo davnine.

V naselju so arheologi našli ostanke številnih lesenih hiš, nekatere so imele tudi kamnite temelje, ometane pa so bile z glinenim ometom.

Njihovi davni prebivalci so se ukvarjali s poljedelstvom in živinorejo, na vsakdanjem jedilniku so bili meso domačih živali in različne žitarice. Bili so lončarji, pa tudi železarji in kovači. Na južnem pobočju Cvingerja so imeli talilnice, o čemer pričajo ostanki železove žlindre. Arheologi so odkrili obstoj nekaj sto talilnih peči, v katerih so talili odlično železo in ga prodajali daleč naokrog.

Naselje je imelo tudi svoje gomilno grobišče, ki je ležalo na južnem pobočju griča. Danes je vidnih še 26 gomil premera šest do dvajset metrov. Presenetljivo je, da so nekatere gomile posamezne družine uporabljale več generacij, tudi do 300 let. Gomile je ob koncu 19. stoletja izropal znani dolenjski starinokop Jernej Pečnik, ki je bogate najdbe prodal Prirodoslovnemu muzeju na Dunaju. Največjo dragocenost med najdbami predstavljajo orožje, nakit in bronasto posodje. Vedrico - situlo s Cvingerja - poleg tiste, odkrite na Vačah, uvrščajo med najpomembnejše spomenike situlske umetnosti v Evropi. In čemu je služila? Bila je posoda za pijačo, ki so jo na slovesnostih uporabljali halštatski knezi - premožni veljaki železnodobne družbe. Napolnjena z vinom jih je spremljala celo v grob.

Izhodišče izleta in opis

Vznožje hriba Cvinger se nahaja jugovzhodno od bližnjih Dolenjskih Toplic, zato ga lahko dosežemo iz Žužemberka, Novega mesta ali Črnomlja.

​Arheološka pot ima tri vstopne točke: v Meniški vasi, na križišču v gozdu pri odcepu za Dolenje Polje (ob cesti Dolenjske Toplice-Meniška vas) in pri pokopališču (iz Dolenjskih Toplic se peljemo po Roški cesti v smeri Semiča in Črnomlja, pokopališče je na naši levi, pot pa na desni strani ceste). Pri pokopališču je urejeno manjše parkirišče. Pot po Cvingerju je krožna, zato je vseeno, katero izhodišče izberemo.

Na enem od izhodišč parkiramo in poiščemo vstop na pot (označena je s pojasnjevalno tablo). Pot je speljana po gozdnih stezah, markirana in opremljena s pojasnjevalnimi tablami. Sprva se počasi in postopno vzpenja, nato zaokroži po vršnem delu griča in se krožno vrne na izhodišče.