(POGLED) Zaščita civilne družbe in demokracije

Ko so se svetovni voditelji 9. in 10. decembra zbrali na virtualnem vrhu za demokracijo, ki ga je organiziral ameriški predsednik Joe Biden, bi si morali zastaviti preprosto vprašanje: kako lahko pomagamo najpogumnejšim zagovornikom demokracije, med njimi protestnikom, ki tvegajo svoje življenje v Sudanu.

Več mesecev je več sto tisoč ljudi preplavljalo sudanske ulice in zahtevalo odgovorno vlado ter konec vojaške vladavine, čeprav so sudanske varnostne sile nanje streljale. Pri tem je umrlo na desetine protestnikov.

A niso pogumni samo v Sudanu. Od Belorusije do Bolivije ter celo v Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike se vodje civilnodružbenih organizacij odločajo za drzna dejanja, da bi se z njimi uprli strukturnemu zatiranju, avtoritarizmu in krivicam, ki se jim dogajajo.

Žal je to še kako potrebno. Groženj, ki so jih pri tem deležni, pa je po vsem svetu vedno več. Nacionalizma, neenakosti in politične polarizacije je namreč povsod vedno več, prav tako omejitev javnih zbiranj zaradi pandemije, vedno bolj napredna tehnologija za nadzor pa je le še okrepila avtoritarne režime.

V Kolumbiji so lani ubili 65 okoljskih aktivistov. Nigerijska vlada je junija letos prepovedala uporabo družbenega omrežja Twitter v državi, kar še vedno velja. Avgusta letos je ugandska vlada ustavila delovanje 54 organizacij, ki so se zavzemale za človekove pravice.

Vse to ima tako v demokracijah kot v avtoritarnih državah trajne posledice. Z omejevanjem državljanskih svoboščin, tudi svobode tiska, zbiranja in izražanja, in napadom na organizacije, ki te svoboščine branijo, države ne ščitijo več naših pravic in institucij.

Zato v civilnodružbenih organizacijah že zvonijo alarmi. Zaradi različnih razlogov so v mnogih državah že tarča podobnih strategij, vključno z obtožbami o tujem vmešavanju, ko sodelujejo z uveljavljenimi mednarodnimi organizacijami in filantropskimi institucijami. Tudi z organizacijami, ki jih vodimo mi. Napadi se ne smejo nadaljevati. Ne ogrožajo le življenj in preživetja na tisoče aktivistov po vsem svetu, ampak tudi demokracijo. Medtem ko avtoritarni režimi teptajo pomen teh skupin in jih ovirajo pri delu, cinični predstavniki oblasti poimenujejo demokracijo "idealistična" in "naivna".

To stališče že v osnovi zavračamo. Moč, ki jo ima demokracija, sprejemamo prav zato, ker jo je treba nenehno vzdrževati, ščititi in sodelovati. Mir in stabilnost, ki jo demokracija spodbuja, pa dobimo z vključujočim delovanjem družbe, ne z represijo.

V tem duhu želi vrh za demokracijo podpreti demokratično obnovo ter državljansko in večstransko sodelovanje. Srečanje je pomembna priložnost za voditelje, da ponovno podprejo temeljne pravice zbiranja, združevanja, izražanja in obveščanja v svojih državah ter jih s strateško diplomacijo promovirajo tudi v tujini.

Toda ustne obveze segajo le tako daleč. Države morajo preseči retoriko in potrditi pomen teh pravic z dejanji in bojem za civilno družbo.

Najpomembneje pa je, da svetovni voditelji močno povečajo financiranje civilnodružbenih organizacij, pomembnih za nadzorovanje državne moči. Prav tako morajo nameniti več sredstev zagovornikom človekovih pravic, lokalnim novinarjem, socialnim službam in lokalnim centrom.

Voditelji se morajo združiti in tesno sodelovati v večsektorskih oziroma večstranskih partnerstvih. V vladi, filantropskem sektorju, zasebnem sektorju in civilni družbi imamo priložnost za dosego dialoga med voditelji, svoje edinstvene prednosti pa moramo uporabiti za širitev državnega prostora. Predvsem lahko to dosežemo z več državnega prostora - naseljenega z angažiranimi, povezanimi državljani, ki imajo sredstva in moč ter so zaščiteni pri zavzemanju za svoje pravice in preživetje.

Ko se ljudje mirno zberejo, da bi branili svoje temeljne človekove pravice, se izjemno povečajo dostojanstvo, pravičnost in pravice za vse ljudi. Od Kartuma do Kuala Lumpurja - zaščitimo in povečajmo ta napredek z besedami in dejanji ter s tem zagotovimo, da bo napredek močan tudi pri naslednji generaciji.